Preberite si zgodbo, ki jo je napisal argentinski psihoterapevt in pisatelj Jorge Bucay.
Vaški župnik zbere ljudi, da bi spregovoril o solidarnosti.
"Opazil sem, da postajate vsak dan bolj skopuški in sebični," reče ljudem. "Namesto da bi sledili poti božje besede, ki vam jo pridigam, živite zato, da kopičite dobrine in posest, ki je, kot sem vam že tisočkrat povedal, ne boste mogli odnesti s sabo, ko napoči vaša ura."
Vaščani osramočeno sklonijo glave, župnik pa se opogumi in nadaljuje: "Nauki, ki vam jih poskušam posredovati, so jasni in jedrnati. Izmed sedmerih naglavnih grehov je najbolj škodljiv pohlep."
V dvorani vlada tišina. Župnik se odloči, da ogovori enega od vaščanov.
"Ti, Santiago, iskreno mi povej: če bi imel dve hiši, tvoj sosed Ramiro pa nobene, kaj bi naredil?"
Santiago vstane in s klobukom v roki odgovori: "Eno hišo bi dal Ramiru, oče."
"Tako je prav! Kaj pa, če bi imel dva avtomobila?"
"Dva avtomobila? Eden bi bil zame, drugi za Ramira."
"Tako je prav, Santiago. To mi je všeč."
Med ljudmi se razleže mrmranje, Santiago pa občuti ponos, da župnik tako izrazito odobrava njegove odgovore. Župnik se odloči nadaljevati z vprašanji.
"Kaj pa, če bi imel dva milijona pesov?"
"Dva milijona? En milijon bi bil zame, drugi za Ramira."
"Pa če bi imel dve kokoši?"
V dvorani zavlada nelagodna tišina, ki razbije ritem vprašanj in takojšnjih odgovorov. Župnik znova vpraša: "Santiago, kaj bi naredil, če bi imel dve kokoši?"
Santiago skloni glavo in zamrmra: "Odkrito povedano, oče... Ne vem. V tem primeru... Ne vem."
"Malo pomisli. Če bi imel dve hiši, bi bila ena zate, druga za soseda. Če bi imel dva avtomobila, bi bil eden zate, drugi za soseda. Če bi imel dva milijona, bi bil eden zate, drugi za soseda. Za dve kokoši pa ne veš? Kako je to mogoče?"
"Zelo preprosto, oče. Dveh hiš ali dveh avtov ali dveh milijonov nimam - dve kokoši pa imam!"
Ljudje se radi pohvalimo, da bi delovali dobrodelno, če bi zadeli na loteriji. Da bi veliko donirali, če bi obogateli. Kaj pa počnemo zdaj, v tem trenutku? Zagotovo lahko že danes damo nekaj svojega časa, energije ali materialnih dobrin nekomu, ki to potrebuje.
Če smo solidarni zgolj v teoriji, s tem ne pomagamo nič. Pomembno je, da drugim pomagamo tukaj in zdaj, po najboljših močeh.
Avtor zgodbe: Jorge Bucay
Novo na Metroplay: “Slovenci plačujemo previsok davek za svojo trdoživost.” | Aljoša Bagola