Minilo je 35 let. Nekega popoldneva, medtem ko sem v kuhinji mesila kruh, je mož tiho stopil do mene in rekel: "Išče te neki moški brez roke. Pravi, da te išče že zelo dolgo." V tistem trenutku sem vedela. Nisem potrebovala imena. Vedela sem – to je on.
Včasih tudi v resničnem življenju naletimo na zgodbe, ki se zdijo filmske. Ena takih je tudi zgodba bosanskega para. Njuna ljubezen je bila tako močna, da so jima vsi govorili, da sta najlepši par v Jugoslaviji. A usoda je imela drugačne načrte. Vojna ju je kruto razdvojila, nato pa sta se po 35. letih ponovno srečala.
Ženska je za portal stil.kurir.rs razkrila neverjetno zgodbo o svoji prvi ljubezni. Spodaj lahko preberete, kaj je povedala.
Od nekdaj je bilo jasno, da sva si usojena
Bila sva otroka, ko sva se spoznala, a že takrat je bilo jasno, da sva si usojena. Kamorkoli sva šla, so ljudje govorili: "Kot iz filma sta." In res je bilo tako. Ljubezen med menoj in Edinom je bila močna, mladostna, iskrena, čista. Živela sva v majhnem mestu v Bosni, in svet je bil najin.
Skupaj sva končala srednjo šolo, skupaj sva se smejala, jokala, sanjala. O poroki sva govorila še preden sva dopolnila osemnajst let. A nisva se uspela niti zaročiti. Prišla je vojna.
Bilo je, kot da ti nekdo čez noč iztrga dušo iz telesa. Vse se je spremenilo. Ljudje so izginjali, granate so padale, sosedje so postali tujci. Edin je odšel v vojno. Moji prestrašeni starši so se odločili, da se preselimo v Srbijo. Nisem vedela, kako naj to sporočim Edinu. Vsa komunikacija je bila prekinjena in nisem niti vedela, ali je še živ. To, da se nisva niti poslovila, je za vedno ostala velika rana na mojem srcu.
- Preberite si tudi: Ljudje pogosto iščemo potrditve pri napačnih ljudeh (zgodba o prstanu)
Poročila sem se z drugim moškim, a Edina nikoli nisem pozabila
V Srbiji sem poskušala živeti, se prilagoditi, preživeti. Kasneje sem se poročila. Moj mož je bil dober človek, a moje srce ni bilo nikoli v celoti njegovo. Trudila sem se biti dobra žena, dobra mama. Preselili smo se v Kragujevac, kjer sem si ustvarila dom, družino. Prevzela sem možev priimek in preteklost sem poskušala zakopati. A Edina nikoli nisem pozabila.
Včasih sem zvečer, ko je hiša potihnila, odprla stari album. Na sliki on – v suknjiču, ki sem mu ga sama zašila, jaz s figo in nasmehom do ušes.
Po 35. letih sva se ponovno srečala
Minilo je 35 let. Nekega popoldneva, medtem ko sem v kuhinji mesila kruh, je mož tiho stopil do mene in rekel: "Išče te neki moški brez roke. Pravi, da te išče že zelo dolgo." V tistem trenutku sem vedela. Nisem potrebovala imena. Vedela sem – to je on. Edin.
S tresočimi rokami sem se usedla. Srce mi je razbijalo, kot da hoče iz prsnega koša. Solze so same stekle po mojih licih. Mož me je le nemo gledal. Rekla sem: "To je moški, ki sem ga ljubila pred vojno. Mislila sem, da je mrtev."
Mož ni rekel niti ene grde besede. Le pokimal je. Bilo je jasno: tudi on je čutil, da moje srce nikoli ni povsem pripadalo njemu. Pripadalo je nekomu, ki ga življenje ni pustilo pozabiti.
Kako me je našel po vseh teh letih?
Edin mi je povedal, da me je iskal dolga leta. Da je preživel vojno, a v eni izmed bitk izgubil roko. Bil je ranjen, mesece preživel po bolnišnicah. Živel je v Nemčiji in delal, kar je pač lahko. Povsod je govoril o meni, a me nihče ni poznal zaradi novega priimka.
Potem pa je po naključju srečal najino skupno prijateljico iz šole. Povedala mu je, da sem poročena in mu dala moj naslov. Ni vedel, ali sem še živa in ali ga bom želela videti. A vseeno je prišel.
Srečanje, ki ga ne pozabiš
Stal je pred mojo ograjo. Obraz mi je bil tako domač – iste oči, isti pogled. Brez ene roke, a z več moči kot kadarkoli prej. Pogledal me je in rekel: "Nisem želel umreti, ne da bi te še enkrat videl."
Jokala sva. Brez besed, brez vprašanj. Le sedela sva drug ob drugem. Ni bilo pomembno, da je minilo 35 let, da naju je življenje pognalo na različne konce, da imava vsak svojo zgodbo. Pomembno je bilo, da sva končno izgovorila tisti "zbogom", ki ga nikoli nisva mogla, ali pa – morda nov "živjo".
Bi se vrnila k njemu?
Večkrat me kdo vpraša, če bi se vrnila k Edinu, in iskreno, ne vem. Imam družino, vnuke, življenje, ki sem ga zgradila. On je zdaj sam. Občasno se slišiva, napiševa pismo, pošljeva kakšno staro fotografijo. Nič neprimernega, nič, kar bi ranilo najine zdajšnje svetove – le spomini.
A eno vem zagotovo: nihče me nikoli ni ljubil tako, kot me je Edin. Nihče me ni nikoli pogledal tako, kot me on še danes. In to ostane za vse življenje.
Prirejeno po: stil.kurir.rs
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin in Borut Pahor v podkastu navdiha v živo na Slovenskem oglaševalskem festivalu