S prihodom pomladi številni slovanski narodi še danes obeležujejo Jurjevo. Zeleni Jurij, ki ga v Beli krajini še vedno ohranjajo v ljudskem izročilu, napoveduje toplejše obdobje in daljše, svetlejše dneve. Z vejicami, ki jih zatika na vrata domačij, simbolno prinaša srečo, blaginjo in obet rodovitnega leta.
Nekoč je bil to tudi čas, ko so po dolgi zimi živino prvič gnali na pašo, ko se je narava znova prebudila in ko so se iz svojih skrivališč pokazale tudi kače. Prav s tem je povezana legenda o krščanskem svetniku svetem Juriju, ki je premagal kačo oziroma zmaja ter tako simbolno odprl pot pomladi.
Jurjevo (Jarilovo) je čudovit in mističen praznik, v katerem se prepletajo starodavne predkrščanske in kasneje krščanske tradicije narodov tega prostora.
Sledi praslovanskih oziroma ilirskih verovanj kažejo, da se je neuničljiva tradicija rodne vere naših prednikov na različne načine vztrajno preoblikovala in prenašala v krščanstvo. Tako sveti Ilija in sveti Mihael predstavljata gromovnika, polboga Peruna, sveti Jurij pa njegovega sina, mladega polboga rastlinstva in pomladi – Jarila.
Naši predniki so Jurjevo razumeli kot začetek pomladi in kmečkih del. Različni narodi in veroizpovedi ga praznujejo na različne datume zaradi spremembe koledarja v 16. stoletju: v Sloveniji 23. ali 24. aprila, podobno tudi na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni in Hercegovini pa 6. maja.
Ko se je praznovalo Jarilovo, so peli pesmi in izdelovali lutke iz slame, okrašene s poljskim cvetjem. Vrata so krasili z venci iz vej, cvetja in rastlin, nabranih noč pred praznikom, ti pa so ostali na vratih vse do naslednjega leta.
Na večer pred praznikom so v vodo položili rastline, nabrane na "zeliščni petek" (petek pred Jurjevim), najpogosteje baziliko, dren, preslico ali repinec, in to vodo pustili čez noč pod rožnim grmom. Te rastline so veljale za izjemno zdravilne. Zjutraj so se člani gospodinjstva umivali s to vodo, da bi bili zdravi in lepi.
Sledi praslovanskega verovanja ponovno kažejo, da so se starodavne tradicije kasneje prenašale v krščanske oblike. Tako sveti Jurij predstavlja Jarila, mladega boga rastlinstva, ki se vsako leto na Jurjevo vrne iz podzemlja na svojo svatbo in prinese rodovitnost.
To je tudi največji romski praznik – Ederlezi, ki slavi vrnitev pomladi. Na ta dan se Romi posebej slovesno oblečejo, nosijo nakit, odmeva romska glasba in pleše se kolo. Domovi so okrašeni s cvetjem in zelenjem. Obredi vključujejo kopanje v vodi s cvetovi, ponekod tudi umivanje zidov. Kot tradicionalno nomadski narod so Romi s tem praznikom označevali konec zimovanja in ponoven odhod na pot.
Podobna tradicija obstaja tudi med muslimani na Bližnjem vzhodu, kjer izhaja iz čaščenja predkrščanskega božanstva pomladi in rodovitnosti, imenovanega Hader – "Zeleni". Praznovanje se je začelo že večer prej, z odhodi v naravo in obrednim umivanjem z izvirsko vodo.
Krščanska tradicija svetega Jurija
Sveti Jurij (ok. 280–303) je eden najbolj znanih krščanskih mučencev. Njegovo čaščenje je razširjeno po vsej Evropi. Najbolj znana legenda govori o boju z zmajem: zmaj je živel v jezeru, požiral ljudi in širil bolezni. Prebivalci so mu morali vsak dan žrtvovati otroka. Ko je prišla na vrsto kraljeva hči, se je pojavil sveti Jurij in zmaja ubil. Ta zgodba simbolizira boj proti zlu in krivici, hkrati pa tudi simbolno zmago nad starimi verovanji.
- Poglejte si še: Jože Munih in stara svetišča naših prednikov: "Imamo svojo lastno zgodovino in korenine stare že tisočletja."
Kako se je praznovalo nekoč?
Praznovanje se je začelo že dan prej: umivanje v potokih, priprava doma. Ljudje so obiskovali sosede, skupaj organizirali praznovanje, moški so pripravljali ogenj.
Jurjevo je bilo tudi praznik pastirjev – živino so prvič gnali na pašo in jo krasili s cvetjem.
Na križiščih so postavljali okrašena drevesa in prižigali kresove, okoli katerih so plesali. Dekleta so plesala okoli ognja in si v lase vpletala koprive za zaščito zdravja in okrasila mlado brezo s pisanimi trakovi in rožami.
Na predvečer so si dekleta umivala obraz v rosi ali izvirski vodi ter pletla vence, ki so jih darovala vodnim vilam.
Rastline, nabrane na Jurjevo, naj bi imele posebno moč, še posebej šmarnice in bezeg. Tudi dež na ta dan je veljal za dober znak – napoved rodovitnega leta.
Jurjevanje je bilo včasih razširjeno po vsej Sloveniji, vendar največkrat slišimo to oznako za oblike jurjevanja v Beli krajini.
Na praznik jurjevanja so enega od moških oblekli v zelene veje in ga poimenovali Zeleni Jurij. Ta je hodil od hiše do hiše in na vrata zatikal vejice, ki so vasi in družinam prinašala srečo in zagotovilo, da bo to leto dobra letina. Večina obredja je žal zamrla že v drugi polovici 19. stoletja.
Vir: atma.hr
https://sensa.metropolitan.si/za-navdih/zeleni-jurij-prinasa-ozelenitev-slovenska-stara-obredja/