Psihiater o programiranju: Kaj določa našo usodo?

20. 6. 2023
Deli
Psihiater o programiranju: Kaj določa našo usodo? (foto: shutterstock)
shutterstock

Predstavljamo vam 10 citatov slavnega kanadskega psihiatra o vzgoji in "starševskem programiranju". 

Eric Berne (1910-1970) je bil ugleden kanadski psihiater, utemeljitelj transakcijske analize in avtor uspešnice Katero igro igraš? Berne je bil prepričan, da je življenje vsakega človeka programirano do šestega leta, potem pa samo še živimo naprej po scenariju, v katerega smo bili programirani.

Preberite nekaj citatov psihiatra Erica Berna:

Scenarij je življenjski načrt, ki se postopoma odvija in se oblikuje v zgodnjem otroštvu, predvsem pod vplivom staršev. Ta psihološki impulz žene človeka z veliko silo naprej proti njegovi usodi - pogosto ne glede na njegov odpor ali svobodno izbiro.

V prvih dveh letih otrokovo vedenje in misli programira predvsem mati. Ta program tvori začetni okvir njegovega scenarija, »primarni protokol« o tem, kdo biti, ali biti »kladivo« ali »nakovalo«.

Ko otrok dopolni šest let, je njegov življenjski načrt končan. To so dobro vedeli duhovniki in učitelji srednjega veka, ki so rekli: 'Pusti mi otroka do šestega leta, potem pa ga vzemi nazaj.' Dober vzgojitelj lahko celo napove, kakšno življenje čaka otroka, ali bo srečen ali nesrečen, ali bo zmagovalec ali poraženec.

Načrt za prihodnost se sestavlja predvsem po navodilih družine. Nekaj ​​najpomembnejših točk se lahko razkrije kaj hitro, že v prvem pogovoru, ko terapevt vpraša: 'Kaj so vam starši govorili o življenju, ko ste bili majhni?'

Otrok želje staršev dojema kot ukaz in tak ostane do konca življenja, če se v njem ne zgodi kakšen dramatičen preobrat ali dogodek. Samo velike izkušnje, kot sta vojna ali ljubezen, ki ju njegovi starši ne odobravajo, ga lahko takoj osvobodijo. Opazovanja kažejo, da lahko psihoterapija vodi tudi do osvoboditve, vendar počasneje.

V človeškem življenju je scenarijski rezultat predviden, predpisan s strani staršev, vendar bo neveljaven, dokler ga otrok ne sprejme. Sprejem seveda ni pospremljen s fanfarami in slovesnim sprevodom, a kljub temu lahko otrok nekega dne z vso možno iskrenostjo izjavi: 'Ko bom velik, bom tak kot mama' ali 'Ko bom velik, bom kot oče'.

Programiranje se večinoma izvaja na negativen način. Starši otrokom polnijo glave z omejitvami. Prepovedi otežujejo prilagajanje okoliščinam (so neustrezne), dovoljenja pa dajejo svobodo izbire. Najpomembnejša dovoljenja so dovoljenja za ljubezen, spreminjanje, za uspešno opravljanje svojih nalog. Oseba, ki je imela takšno popotnica, je takoj vidna, pa tudi tista, ki jo vežejo vse vrste prepovedi.

Ponovno velja poudariti: biti lep (pa tudi uspešen) ni stvar anatomije, temveč dovoljenja staršev. Anatomija seveda vpliva na lepoto obraza, a hčerkin obraz bo popolnoma zasijal šele ob nasmehu očeta ali matere. Če starši vidijo sina kot neumnega, šibkega in nerodnega otroka, hčer pa kot grdo in neumno dekle, potem bo tako.

Zdrava oseba reče "da", "ne" in "bravo!". Nezdrava oseba pravi "ja, ampak", "ne, ampak" ... Izguba samozavedanja, spontanosti in intimnosti povzroči, da ljudje dvomijo o svojih izjavah in o tem, kaj si želijo.

sensa.story.hr

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol