Poletje se počasi poslavlja in že smo na pragu novega šolskega leta. To pa za otroke pomeni veliko spremembo in prehod iz sproščenega poletnega ritma v strukturirano (in morda povsem novo) okolje.
Za otroke, ki se spopadajo s tesnobo, je lahko začetek šolskega leta vir velike stiske.
Najpogostejša duševna motnja med otroki in mladostniki je namreč prav anksioznost. To najbolje opišemo kot pretiran strah ali zaskrbljenost, ki je povezana z nevarnostjo, ki v tistem trenutku ni prisotna.
Anksioznost je normalen in zdrav odziv pri otrocih, kadar je sorazmerna z izzivom, s katerim se soočajo. Motnja pa postane, ko otrok doživlja previsoko stopnjo anksioznosti, ki je nesorazmerna z resnično grožnjo, to pa lahko močno vpliva na njegovo vedenje.
Ko gre za povratek v šolo, so otroci seveda hkrati navdušeni in nekoliko živčni, kar je normalno in pričakovano. Vendar se bomo v tem prispevku osredotočili na podporo otrokom, ki doživljajo močno tesnobo.
Ločitvena tesnoba
Ločitvena tesnoba se kaže kot izjemen strah ali zaskrbljenost, ko je otrok ločen od svojega starša. Najpogosteje se pojavlja pri mlajših otrocih, vendar jo lahko občutijo tudi najstniki.
Miselnost anksioznih otrok je precej drugačna od tistih, ki nimajo te motnje. Otroci, ki se spopadajo s tesnobo, imajo navado razmišljati o skrajnih scenarijih, dajejo velik pomen negativnim mislim, poleg tega pa verjamejo, da so te negativne situacije precej bolj verjetne.
Pogovorite se z otrokom o njegovi tesnobi
Kot terapevtka ugotavljam, da je zelo koristno in pomembno, da svojim klientom razložim, kaj anksioznost je in kako se kaže v telesu. Pojasnim jim jo kot nekakšen alarmni sistem, ki je namenjen varovanju pred nevarnostjo.
Anksioznost je potreben človeški odziv, namenjen temu, da se pripravimo na boj ali beg. Toda včasih se ta alarmni sistem sproži tudi, ko ni dejanske nevarnosti.
Zelo učinkovit primer, ki ga rada uporabim tako pri otrocih kot tudi pri odraslih, je primer dimnega alarma. Če se oglasi dimni alarm v vašem domu, je zelo verjetno, da gre za zažgane kokice, ne pa za dejanski požar v hiši.
Dimni alarm se oglasi, vendar smo svoje možgane naučili, da se ne odzovemo nanj, če ugotovimo, da ni resnične nevarnosti. Uporabite ta primer, da boste svojemu otroku pomagali razumeti njegov strah pred ločitvijo in kako se anksioznost sproži v telesu. V znanju je moč.
Odkijte še, kako lahko izboljšate vašo komunikacijo z otrokom. Kliknite tukaj.
Splošna anksioznost
Pod splošno anksioznost štejemo nenehno zaskrbljenost zaradi različnih stvari (kot so šolski uspeh, zdravje, družinske finance ali prihodnji uspeh). Otroci s splošno anksioznostjo se težko spopadajo z obvladovanjem svojih skrbi, kar začne vplivati na njihovo vsakodnevno delovanje.
Splošna anksioznost je pogostejša pri najstnikih kot pri mlajših otrocih. Če opazite, da se vaš otrok pretirano ukvarja s skrbmi v zvezi z novim šolskim letom in se večinoma pogovarja samo o njih, morda s težavo obvladuje svoje strahove. Morda se boji začetka šole zaradi več razlogov, kot na primer zaradi tega, ker ne ve, s kom bo jedel kosilo, kakšni bodo učitelji, kako se bo razumel s sošolci in ali bo imel take ocene, kot si jih želi.
Izolirajte anksiozne misli
Intervencija, ki jo rada uporabljam pri otrocih, ki se soočajo z nadležnimi mislimi in vztrajnimi skrbmi, je pomoč otroku, da anksioznost izolira. Kako to izgleda?
Recimo, da vaš otrok doživlja pretiran strah glede tega, s kom se bo družil med kosilom v novem šolskem letu. Misli bi lahko bile:
- »Nimam s kom sedeti.«
- »Kaj če to pomeni, da me nihče ne mara?«
- »Kaj me bodo imeli vsi za čudaka?«
Te misli se vrtijo v začaranem krogu, v katerem prevladuje glas anksioznosti. Rada bi, da vaš otrok poimenuje svoj »anksiozni glas«. Na primer, lahko ga imenuje »Suzana« ali »gospod anksiozni«.
Pomagajte otroku okrepiti pozitiven notranji pogovor, tako da se pogovorite o njegovem »anksioznem glasu« in mu daste vedeti, da mu ne more vedno zaupati.
Socialna anksioznost
Zadnja oblika anksioznosti je socialna anksioznost. Socialna anksioznost se kaže kot strah pred interakcijami z drugimi ljudmi in tem, da nas bodo obsojali. Glede vrnitve v šolo se vaš otrok morda preveč obremenjuje s predstavljanjem v razredu ali druženjem s sovrstniki.
Socialna anksioznost je pogosto tako pri mlajših otrocih kot najstnikih in se običajno začne prej pri dekletih kot pri fantih. Nekateri drugi strahovi otrok s socialno anksioznostjo vključujejo: jesti pred drugimi, uporaba javnega stranišča in odgovarjanje na vprašanja v razredu.
Ugotovite, ali je anksioznost lahko zapisana že v naših genih. Kliknite tukaj.
Pomagajte mu, da se soočiti z negativnimi občutki
Recimo, da vaš otrok danes noče iti v šolo, zato mu dovolite, da ostane doma. Otrok se bo sicer v tem trenutku počutil bolje, vendar pa se boste s tem samo še okrepili njegov strah. Spomnite se, da se možgani želijo zaščititi pred nevarnostjo. Če se otrok izogne nečemu (v tem primeru šoli), česar se boji, in mu to prinese olajšanje, bo želel to vedenje ponoviti.
Toda ni nujno, da je tako. Naši možgani so prilagodljivi in lahko oblikujejo nove načine razmišljanja. Starši moramo svojemu otroku pomagati, da se nauči, kako se soočiti z negativnimi občutki in strahovi.
Otrok mora sam ugotoviti, da lahko preživi tudi težke situacije, s tem pa uri svoje možgane za odpornost. Pri soočanju z negativnimi občutki mu lahko pomagate tako, da se skupaj naučita globokega dihanja, da se domislita mantre, ki si jo lahko ponavlja, kadar ga je strah, ali da mu kupite dnevnik, v katerega lahko zapisuje svoje misli.
Upam, da bo vaš otrok uspešno premagal tesnobo in užival v šoli! Če bo potreboval dodatno pomoč, pa vam vsekakor priporočam, da poiščete terapevta, usposobljenega za zdravljenje anksioznih motenj.
Ne pozabite, da je proces zdravljenja dolgotrajen in da se spremembe ne bodo zgodile čez noč: zanje so potrebni so potrpežljivost, razumevanje in brezpogojna ljubezen.
Povzeto po Psychologytoday.com
Preberite tudi:
- Zakaj ima vse več otrok težave pri učenju?
- Namesto da otroka vprašate, kako je bilo v šoli, ga raje vprašajte TO