Obhodi Miklavža v spremstvu parkljev imajo svoje korenine v predkrščanski tradiciji, kjer so bili parklji simboli zlih duhov pokojnih duš.
Te nemirne duše so po verovanju naših prednikov tavale v zimskih nočeh, posebej v času dvanajsterja, in škodovale živim v najtemnejšem delu leta. Predstavljale so nevarnost za žive, zato so tovrstni obhodi imeli funkcijo obreda za zaščito skupnosti in izgon negativnih vplivov iz onostranstva.
Posebej zanimivo je obdobje dvanajsterja (12 dni med božičem in svetimi tremi kralji), ki je bilo v mnogih kulturah povezano s prehodom med starim in novim letom ter s prepričanji, da se v tem času meja med svetovi živih in mrtvih tanjša. Ljudje so s hrupom, maskami in obredi želeli pregnati nemirne duhove in zagotoviti dobro letino ter srečo v prihajajočem letu.
Danes so ti obhodi, ki vključujejo Miklavža, parklje in angele, preoblikovani v bolj igrivo obliko in so postali del ljudskega izročila, ki nosi tako vzgojni kot zabavni pomen.
Parklji v skladu s krščanskim prepričanjem predstavljajo opozorilo na grehe, medtem ko Miklavž in angeli nagrajujejo dobroto. Hkrati je ta transformacija lep primer prepletanja poganskih in krščanskih elementov v našem kulturnem izročilu.
Hkrati pa so nekateri parklji lahko za premajhne otroke travmatična izkušnja. Več o tem v članku: So parklji TRAVMA za otroke?
https://sensa.metropolitan.si/terapevti-svetujejo/strah-pred-maskami-miklavz/