Ko srečamo vitalnega osemdesetletnika, ki bere knjige, rešuje križanke, spremlja dogajanje v svetu in z lahkoto pripoveduje zgodbe iz svojega življenja, se pogosto vprašamo: kako je mogoče, da so njegovi možgani še vedno tako bistri?
Po drugi strani pa poznamo tudi ljudi podobne starosti, ki se težko spomnijo, kaj so zajtrkovali, večkrat ponovijo isto vprašanje ali pa ne razumejo več zapletenejših pogovorov.
Kaj se torej po 80. letu v resnici dogaja z možgani? In zakaj se staramo tako različno?
Možgani se starajo, a ne na enak način kot telo
Dolga desetletja je veljalo prepričanje, da možgani po določeni starosti preprosto začnejo propadati. Danes vemo, da je slika veliko bolj zapletena.
Res je, da se s staranjem možgani nekoliko zmanjšajo. Nekatere živčne povezave postanejo počasnejše, prav tako se zmanjša hitrost obdelave informacij. Zato starejši človek pogosto potrebuje nekoliko več časa, da se spomni imena znanca ali da usvoji novo tehnologijo. To pa še ne pomeni, da izgublja inteligenco. Številni starejši ljudje ohranijo izjemno sposobnost presojanja, modrosti in razumevanja življenja.
Zakaj se po 80. letu zdi, da čas teče drugače?
Ena zanimivejših sprememb je povezana s spominom. Starejši ljudje se pogosto z osupljivo natančnostjo spomnijo dogodkov iz otroštva, medtem ko težje prikličejo dogodek iz prejšnjega tedna ali včerejšnega dne.
Spomini iz mladosti so bili v možganih shranjeni desetletja in so utrdili številne povezave. Novejši spomini pa potrebujejo več energije in sposobnosti možganov, da se pravilno shranijo. Ko se ti procesi začnejo upočasnjevati, se najprej pojavijo težave z novejšimi informacijami. Zato lahko babica podrobno pripoveduje o dnevu svoje poroke, ne spomni pa se, kdo jo je obiskal včeraj.
Kdaj ne gre več le za staranje?
Pozabljivost sama po sebi še ni znak bolezni. Normalno je, da človek občasno pozabi ime igralca ali neznano kam založi očala. Ni pa normalno, da pozabi, čemu očala sploh služijo. Pri demenci ne gre zgolj za slabši spomin. Gre za postopno izgubljanje sposobnosti razumevanja sveta.
Človek lahko sliši besede, vendar ne razume več njihovega pomena. Lahko vidi svojce, vendar jih ne prepozna. Lahko pozna pot domov, a se nenadoma izgubi v ulici, po kateri je hodil desetletja. To je razlog, da svojci pogosto opisujejo občutek, kot da oseba počasi izginja, čeprav je še vedno fizično prisotna.
Zakaj nekateri ostanejo bistri tudi po devetdesetem letu?
Znanstveniki že dolgo iščejo odgovor na to vprašanje. Zdi se, da ni ene same skrivnosti. Pomembno vlogo imajo genetika, telesna aktivnost, družbeni stiki, kakovost spanja in duševno zdravje.
Posebej zanimivo pa je, da možgani ostajajo plastični skoraj vse življenje. To pomeni, da lahko tudi pri osemdesetih letih ustvarjajo nove povezave. Človek se lahko nauči novega jezika, osvoji novo veščino ali začne igrati glasbilo. Morda bo za to potreboval več časa kot pri dvajsetih, vendar njegovi možgani še vedno zmorejo rast.
Možgani se starajo, duša pa ne
Znanost danes precej dobro razume, kaj se po 80. letu dogaja v možganih. Toda ob tem ostaja vprašanje, na katerega znanost še vedno nima dokončnega odgovora. Kaj je tisto, kar ostane, ko začnejo spomini bledeti?
Svojci ljudi z demenco pogosto pripovedujejo o tem, da človek morda ne prepozna več svojega sina ali hčere, ne ve, kateri dan je, in ne najde poti domov. Kljub temu pa se ob določeni pesmi nasmehne, ob nežnem dotiku se umiri in ob glasu ljubljene osebe se v njegovih očeh za hip prižge iskra prepoznavanja. Pod plastmi pozabe še vedno obstaja nekaj, česar bolezen ne more povsem doseči.
Morda prav zato staranje možganov v nas vzbuja tako močna čustva. Ne sooča nas le z izgubo spomina, temveč tudi z vprašanjem identitete. Ali smo res zgolj vsota svojih misli, spominov in sposobnosti? Ali pa v nas obstaja nekaj globljega, kar ostaja prisotno tudi takrat, ko začnejo možgani izgubljati svojo moč?
Na to vprašanje vsak odgovarja po svoje. Nekateri govorijo o zavesti, drugi o duši, tretji preprosto o človeškem bistvu. Kakor koli že ga poimenujemo, številne izkušnje kažejo, da človeka ne sestavljajo le podatki, shranjeni v njegovih možganih. Telo se stara, možgani se spreminjajo in spomini lahko zbledijo. Toda toplina dotika, moč ljubezni, občutek povezanosti in globoka človeška prisotnost pogosto ostanejo z nami veliko dlje, kot bi pričakovali.
