Zimski solsticij je dan v letu, ko se sonce pojavi najnižje na nebu in nam podarja najmanj svetlobe. Simbolično odpira vzpenjajočo se fazo letnega ciklusa, medtem ko poletni solsticij označuje spuščajočo se fazo. To je bil nadvse pomemben dogodek v življenju naših prednikov, ki so častili zvezdo, brez katere ni življenja na Zemlji.
Naši predniki, ki so bili bolj povezani z naravo, so občutili, da so energije na dan solsticija še posebej močne, prav tako pa so se zavedali pomembnosti sonca za preživetje. Zato je bilo na ta dan, ko se sonce ponovno rodi, vezanih veliko obredov. Na najdaljšo noč, 21. decembra (redko 22. decembra), so kurili zimske kresove, se poklonili soncu in se družili ob obredih. Danes je seveda drugače. Običaji so že skoraj popolnoma utonili v pozabo. Kdo še sploh praznuje praznik sonca? Kakšna škoda! Zato bomo s pomočjo dveh raziskovalcev starih običajev: Pavla Medveščka in Borisa Čoka, izvedeli, kakšni so bili nekateri obredi naših prednikov in kakšno znanje smo imeli v naši deželi še ne tako dolgo nazaj.
Pozabljeni obredi ob zimskem kresovanju v Posočju
(Odlomki iz knijge Iz nevidne strani neba, Pavel Medvešček – Klančar)
Na najdaljšo noč so torej zakurili ogenj – simbol sonca oz. kres, ki je imel svoje mesto običajno na vrhu hriba. Po zapisih Pavla Medveščka, pisatelja in zapisovalca ljudske dediščine, so naši predniki v Posočju v kresni ogenj kot prošnje in zahvale bogu sonca metali sveže brinove in lovorove veje, ki so prasketale, pa tudi klase rži in verjetno še kaj. Ko so na vrh kresa položili brinove veje, ki so v ognju prasketale, so rekli, da je to govorica ognja, ki jo razume le sonce, ki mu je bil kres namenjen.
Gospodinje so takrat pripravljale posebne praznične jedi in izdelovale venčke. Ob zimskem kresu so pletli venčke iz lobodike, ki je morala imeti vsaj nekaj rdečih jagod. Ti venčki so bili namenjeni le za hlevska vrata. Imeli so moč, da so odganjali hudega duha in vse vrste bolezni ter obenem poskrbeli za rodnost živine. Na vratih so morali ostati vse leto do naslednjega kresa, ko so jih zdrobili in vrgli na tla pod živino, v svinjak in kurnik. Pred prvo vojno so venčke z veseljem pletle vse družine. Tudi otroci so bili vedno prisotni pri pletenju. Po vojni je tudi ta običaj šel v pozabo.
V tem času so pekli sušce. Sušec je bil majhen okrogel hlebček, ki so ga udeleženci kresovanja nosili s seboj in košček darovali ognju, da bi povečali njegovo moč. Staroverske družine so takrat pripravljale tudi jed po imenu sevka, ki se jo pripravi tako, da najprej v eni posodi pripravimo tekoče testo z mlekom, maslom in moko. Jabolka olupimo in jih razrežemo na koščke ter damo v drugo posodo z vodo, ki ji dodamo še med in nekaj listov mete. Posodo nato pokrijemo in kuhamo toliko časa, da nastane kaša. Za tem vanjo počasi ulivamo že prej pripravljeno tekoče testo ter mešamo, dokler jed ni kuhana. Ciber pa je bila pijača iz suhih cerovih (hrastovih) listov. Od zimskega kresa pa do pusta so pili hladnega ali vročega. Pomagal naj bi preprečevati in zdraviti zimske bolezni.
Fantje so v tem času imeli nalogo, da so stražili ogenj, dokler kres ni ugasnil. Takrat so prižgali drevesne gobe in jih na palici odnesli tistim, ki so ostali brez kresnega ognja. Vsaka hiša je v ogenj na ognjišču vrgla nekaj kresnega oglja ali gobe.
Ko je kres dogorel, so domov odnesli žerjavico in z njo na domačem ognjišču ugasnili star ogenj ter zakurili nov ogenj, ki je nakazoval nov cikel, novo leto... Z ognjem so si prižgali tudi svečo in jo dali v ščebrno (prenosljiva svetilka za svečo). Oglje ugaslega kresa pa je imelo tudi zdravilno moč.
Ob zimskem kresu so imele vse hiše ob ognjišču obešeno zimzeleno vejo. Bela omela je bila za staroverce sveta zel, zato so jo ob zimskem kresu obesili v vsaki hiši. Tam je visela vse do naslednjega zimskega kresa, ko jo je zamenjala sveža veja. Bela omela je edina zimzelena rastlina, ki raste iz drevesa in zato nima neposrednega stika z zemljo, ki jo hrani. Raste v nadsvetu, kjer dobiva še dodatno moč lune, sonca in zvezd. Njeni listi pripadajo zemlji, bele svetlikajoče jagode pa nebu, kjer prebiva Nikrmana (Prasila, ki je ustvarila vse, kar obstaja).
Kako je z glasbili? Ob kresovanjih so piskali na kabrco – glineno piščal trikotne oblike. Uporabljal jo je dehnar (vodja).
Žar kamen pa je bil zagotovo najskrivnostnejši kamen, ki ga je moral v davni preteklosti vsak graditelj na skrivaj vzidati v hišo. To pa je lahko storil le v najdaljši noči ob zimskem kresu. Ko je bil kamen vgrajen v steno ali tlak, je za njegovo mesto vedel le graditelj, ki je bil prvi gospodar hiše, zato je to z njegovo smrtjo postala neizsledljiva skrivnost vsake hiše. Žar kamen je v novo nastali dom prenašal moč nevidnih sil prednikov, ki bo skupaj z njim zagotavljala srečo in blaginjo tistim, ki bodo v njem živeli.
Pričakovanje je doseglo vrhunec, ko so le dočakali novo rojeno sonce, ki je zopet premagalo temo. V primeru, da je bilo naslednji dan oblačno in se sonce cel dan ni prikazalo, je bilo to slabo znamenje za prihajajočo letino. Takrat so se mnogi spraševali: “Kaj je bilo v tistem letu z nami narobe, da se je Nikrmana odločila za to kazen?”.
Navada je bila tudi, da so zjutraj po zimskem kresu doma naredili ognjak, iz katerega so prerokovali. Vzeli so nekaj pepela, ki je nastal v kresni noči, mu dodali toliko vode, da so iz njega lahko izoblikovali kroglo v velikosti jajca in vanjo porinili zrno boba. Da bi bil ognjak bolj čvrst, so ga še povaljali v moko. Nato so ga stisnili in položili na sredino krožnika. Šele takrat so vanj dolili toliko vode, da je segala do polovice ognjaka. Isti zvečer je ena od žensk, ki je to najbolje znala, prerokovala letino in drugo, ki je veljalo za domačo hišo.
Kdaj so se te čudoviti obredi prenehali izvajati?
Po koncu 1. svetovne vojne, ko je Italija prepovedala kurjenje v naravi. Takrat so kresovanje opustili, hišni ogenj, ki je gorel na ognjišču, pa je postal nadomestek zanj. Od takrat dalje so domači sami ob čarobnosti ognja pričakali novo rojeno sonce, ki je premagalo temo.
Ko so bili vsi zbrani okoli ognjišča, je gospodar varonce (suha izvotljena bezgova palica, velika okoli 20 centimentrov, vanje so dali različna posušena dišeča zelišča in jih na obeh koncih zalili z voskom) posamično metal v ogenj, tako da je dišala cela hiša. V ogenj pa so metali tudi že omenjene brinove iglice, pa tudi suho borovo smolo, liste lovorja in rožmarina.
Na leskove palice so nabodli repo in jo pekli na žerjavici. Pripovedovali so si pripovedi, ki so segale daleč v preteklost. Zaželeli so si veliko sonca in obilno prihajajočo letino. Čarobnost in skrivnostnost, ki je lebdela v prostoru ob ognju, je obredju dajala poseben pečat, dokler se noč ni prevesila v naslednji dan.
Presketanje ognja na Krasu
Tudi Boris Čok, poznavalec kraških staroverskih običajev in avtor knjige V siju mesečine, je od svojih prednikov prejel veliko dragocenega znanja. Večino pripovedi je poslušal v zimskem času, ko so bili večeri dolgi in televizijski sprejemniki v vasi redko tehnološko čudo.
»To so bila petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja. V dolgih zimskih večerih smo posedali okoli toplega šprgerta (ljud. šporheta, knj. štedilnika na drva) v kuhinji, saj ostali prostori niso bili ogrevani. Ob prasketanju ognja in žvižganju burje so se obujali spomini iz starih časov. Opravljanja je bilo tedaj bolj malo, kvečjemu se je govorilo o kmečkem delu in družinskih članih. Potem pa so se spontano prikradle zgodbe iz davnine: “Sé spunéš kâku jé blu anbuöt pö starém!”(Se spomniš, kako je bilo enkrat po starem!) In vse tri: moja pranona, nona in njena sestra Marička so v en glas rekle: “Ja, suö` bli tešći cajti, ma jé blu péj lépu!” (Da, so bili težki časi, ampak je bilo pa lepo!”).
Če je bilo kaj zelo skrivnostnega, potem so šepetale med seboj, in če sem preveč vlekel na ušesa, so me malce odrinile rekoč: “Tu nej še zâtjebe si premlât!” (To ni še zate, si premlad!) Tudi nono se je včasih vmešal iz kota, ko je pogledal čez rob časopisa in jim zabičal: “Ne guörte téga prét uötroköm!” (Ne govorite tega pred otrokom!) Takrat sem bil še premajhen, da bi razumel, kakšen pomen so imele vse tiste pripovedi, še posebno, ker so si nekatere pomembnejše in skrivnostne zgodbe pripovedovale med seboj bolj po tiho, skoraj šepetaje. Tako je bilo pri Liletovih!« Je zapisal Boris Čok v knjigi z naslovom V siju mesečine.
“Na kresno noč so mladi lahko šli sami iz vasi in naredili kres. To je bila magična noč mladosti in ljubezni. Noč toplega, močnega sonca (poleti) oz. novega, mladega sonca (pozimi). Kresni ogenj je bil drugačen oz. manjši kot danes. Kdor je preskočil kres, je pomenilo, da bo naslednje leto zdrav oz. kakor so rekli pri nas: da ga ne bodo vzele štrige."
Č`uopa ali osvatina se je uporabljala v decembru vse od Istre, Brkinov, Čičerije do Posočja, zato, da bi prinesla močnejše sonce. Kaj pa sploh je to č`uopa? Čuopo je omenil v Slavi Vojvodine Kranjske tudi Valvazor, a je o tem običaju pisal zelo zaničevalno. Poglejmo, kaj je o tem običaju zapisal Boris Čok.
Ker je bil hrast mogočno drevo, je bil čaščen kot sveto drevo, še posebno njegove korenine, ki so predstavljale vir moči in življenja. Vir moči in življenja je predstavljalo s svojo toploto tudi sonce, v katerem so videli starega boga Kresa. Če so ob poletnem solsticiju ta staremu bogu Kresu na čast prižigali mogočne grmade, so njegovemu manjšemu sinu, ki je bil mali bogec – božič, v času zime poklonili sveti čok ali č`uopo. Tako so hoteli privabiti njegovega očeta, da bi pregnal zimo.
Čeprav je bilo kopanje čokov oz. štorov zelo težko in mučno delo, je pomenilo tudi vir denarja, s katerim so si lahko kopači pri obrtnikih kupili obleko in obutev. Pri kopanju čoka za božič pa so še posebej pazili, katerega bodo izbrali in prihranili za obred. Ni smel biti prevelik in moral je biti ravno prav suh. Potem ko so ga izkopali, po navadi sta to naredila oče in najstarejši sin, so ga pripeljali z volovsko vprego domov na borjač (dvorišče) in ga spravili na suho. Poslej se ga ni smel razen očeta in sina nihče več dotikati. Pri tem so pripravili še dve hrastovi glovnji, ki so ju že pred tem odžagali s hrastovih vej.
Glovnje so nastale na hrastu zaradi bele omele in so bile še bolj trde kot hrastov čok. Glovnje so imele tudi zaščitni pomen proti urokom in slabim vremenskim vplivom. Proti urokom za zaščito domačije so jih postavljali na zidove borjačev ali okna hlevov, podobno kot danes buče za noč čarovnic, le da so glovnje vzdržale tudi po več let. Proti toči, slani, rastlinskim boleznim in škodljivcem trte pa so jih obešali, da so bingljale z latnikov, ki so bili pritrjeni na kamnite kljuke v visokih zidovih.
Na predvečer božiča, še pred mrakom, sta gospodar (starešina) in njegov sin, če sta bila dovolj močna, odnesla čok na ognjišče ali ga odpeljala na samokolnici. Še pred tem je morala gospodinja s praprotjo (če praproti ni bilo zaradi snega, so uporabile pušpan) očistiti ves star pepel z ognjišč in ga posuti na vrt. Ko sta postavila čok po dolgem na ognjišče, nikoli počez, ker je to lahko prinašalo nesrečo, sta ga na odžaganem delu podložila z dvema glovnjama, na drugem koncu so ga od tal držale korenine. Tako je bil pod njim prostor za dračje in manjša polena, ki so jih pripravili predvsem iz posušenega sladkega lesa (leske, drena, gloga, črnega trna, mokovca). Tak les ni vseboval strupenih grenčin kot npr. jesen ali gaber, ker je pripadal divjemu sadnemu drevju, zato so ga imenovali sladki les.
Čok z glovnjama (avtor: Boris Čok)
S takim dračjem je gospodinja spekla v zidani peči tudi svečani sladki kruh ali pinco, v katero je vmesila jabolko in jo posula z nekaj orehovimi jedrci. To vrsto sladice naj bi pekli, preden je v naše kraje prišla potica konec 18. stoletja. Pred prižiganjem čoka se je zbrala okoli ognjišča vsa družina. Gospodar je s kresilno gobo svečano prižgal dračje pod čokom takoj po sončnem zahodu. Dračje se je razgorelo in pokalo, iz prasketanja pa so ženske lahko razbrale, kakšna bo letina.
Za priprošnje k dobri letini in blagostanju v družini so čok polili z vinom, pomazali z medom in potrosili nanj ščepec soli ali vrgli nekaj orehov v ogenj. Malo rdečega vina za zdravje in dobro kri, malo medu za sladko življenje in malo soli, ki je predstavljala obilje oz. bogastvo.
A bog ne daj, da bi ogenj ugasnil!
Če ogenj z dračja ne bi vžgal čoka in bi ugasnil, bi to pomenilo nesrečo ali smrt v družini v naslednjem letu. Da bi se čok vnel in zagorel, so si pomagali z razpihavanjem, tako da so dekleta z brinjevimi vejicami mahala proti njemu. Brinjeve vejice so potem podtaknile v žerjavico, da so zaprasketale in oddale prijeten vonj.
Spomnili so se tudi na svoje pokojne. Ko je čok začel goreti, je plapolanje ognja ustvarjalo po zidovih gibanje senc, ki so predstavljale duše umrlih. Domači so iz njih ugotavljali, kateri od pokojnikov jih je obiskal. “To je naš pokojni Frane« ali »Poglej jo, pokojna Pepa” so dejali.
Tako so sedeli ob ognjišču in se pomenkovali, možje so zraven pili domače rdeče vino bekon ali guštan in nazdravljali, ženske so tudi zapele in po malem srkale iz moževih čaš. Ponekod so na palčke nabodli repo in jo pekli v žerjavici. Tudi to početje je imelo namen zdravljenja ali očiščevanja telesa. Pred polnočjo je gospodinja ponudila obredno pogačo in vsak je z roko odlomil košček. Če je bilo v odlomljenem koščku od dekleta ali fanta jabolko, je to pomenilo, da bo v naslednjem letu pri hiši ohcet. Če so ga dobili starejši, so se dražili, da imajo ljubo ali ljubega (ljubico ali ljubimca).
Čok ali č`uopa, kot so mu rekli v Preložah, je moral goreti vsaj teden dni ali do novega leta. Dlje ko je trajal, boljša se je obetala letina in blagostanje v družini. Pepel, ki je nastal od zgorjenega čoka, je gospodinja potrosila pred prag hleva in na vogale hiše.
Ta obred je začel izginjati konec 19. stoletja z opuščanjem ognjišč zaradi
zidanih štedilnikov. Zadnji sveti ogenj s č`uopo so kurili na ognjišču pred drugo svetovno vojno leta 1938 pri Trunfčevih v Preložah. Ponekod so v spomin na sveti ogenj na božični večer še dali v štedilnik manjšo glovnjo ali vejico brinja. Potem pa se je tudi to opustilo, tako da se je ta lepi običaj ohranil samo še v spominu in ustnem izročilu najstarejših ljudi.
Starešine so bili neke vrste svečeniki, ki so jim pravili božja glava, in je potem
ostal priimek Božeglav. Vršili so obred očiščenja prostorov na zadnji dan v letu. To so počeli tako, da so na brinovo palico nataknili lesno gobo z mokovca, jo prižgali, da je tlela, potem pa okadili ali očistili vse prostore v hiši, ob tem pa delali priprošnje za zdravje družine. Temu obredu so pravili kadivenca.
Primerek kadivence iz zbirke Borisa Čoka.
Ponekod so to storile tudi gospodinje, vendar so uporabile šopek suhih žajbljevih vejic, ki so jih prižgale in z njimi okadile prostore. Precej podobno tistemu, kar delajo duhovniki v cerkvi, mar ne? Morda so tudi to prevzeli od starovercev, da bi jih privabili v cerkev. Več o tem bo v naslednji knjigi, ki se počasi pripravlja.
Boris Čok pravi, da ta dan običajno preživi v družinskem okolju, tako da okrasijo hišo po staroversko, naredijo priprošnjo mlademu soncu Božiču Svarožiču, potem pa se gredo pokloniti prednikom v jamo Triglavco. “Če je lepo vreme, pa grem zjutraj počakat vzid sonca v megalitsko svetišče Debeli školj pri Bazovici.”
Tudi vi si ustvarite lep, svečan in miren zimski solsticij. Zahvalite se soncu za življenje, ki nam ga daje. In potihem upamo, da vas je kakšen običaj naših prednikov navdihnili, da ga tudi sami obudite. V uredništvu revije Sensa pa vam želimo v novem letnem ciklu veliko sonca – še posebej tistega, ki sije v vašem srcu.
Napisala: Ana Vehovar
Viri: Iz nevidne strani neba, Pavle Medvešček - Klančar
V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice, Boris Čok
Poglejte si še:
- Pavel Medvešček in staroverstvo: “Saj to ni vera, to je naše...”
- Zimski solsticij 21. 12. – Čas za novo rojstvo
- Vilinska pravljica o zimskem solsticiju