Izsek iz intervjuja z Matejem Škufco, ki govori o izkušnji splava.
Če ženska izgubi otroka, je prvi korak, da pride nazaj v življenje ta, da dovoli bolečini in žalosti, da jo razsuje. In da spozna, da ni kriva. Ko je sebe okrivila, je paralizirala svoje občutke. Šele ko spozna, da ni kriva, ker so druge sile o tem odločale, začuti bolečino in z bolečino se lahko poveže z otrokom.
Spregledano je, kako zelo pogumno je, da se ženska, ki je izgubila otroka med nosečnostjo, vrne v partnerski odnos po tej izkušnji in je spet pripravljena zanositi. Vedela je, da je tvegano, da lahko spet izgubi otroka, ampak je verjela. Morda se jima je to zgodilo dvakrat, ampak še vedno vztrajata, čeprav bi bilo bistveno lažje obupati. Je prizadet partnerski odnos? Je. Ko se rodi otrok, je prizadeto starševstvo? Je.
Tega otroka imajo radi bolj kot vse na svetu, najmanj za tri. Kaj manjka temu otroku? Prva dva otroka. Družina je sicer srečna, ampak je prazna, sreča ni polna. Vedno nekaj manjka. Ne upajo si biti srečni. Ljubezen je, a odnosi bodo vseeno prizadeti. Kaj bo prineslo mir v te odnose? Nerojeni otroci. Tam je mir. Tja gleda tut njihov rojeni otrok. Čuti tudi, da mamo notranje vleče k temu otroku. In postavitve služijo ravno temu, da pride skupaj tisto, kar je bilo prej ločeno.
Potrebno je torej videti širši kontekst. Predvsem pa moramo spremeniti odnos do smrti. Bolj kot bomo spoštovali smrt, bolj bomo spoštovali življenje. Smrti se ne rabimo bati. Smrt ni tako grozna in agresivna, kot so nam želeli predstaviti. Izkušnja smrti je lahko dobra spodbuda za življenje. Drugače gledamo na življenje, ko smo se pripravljeni soočiti s smrtjo.
Iz članka: Matej Škufca: “Mir lahko najdemo le tam, kjer smo ga izgubili.”
Poglejte si še podkast:
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj