Kako bi kot starši morali reagirati, ko je vaš otrok žalosten, jezen ali prestrašen?
Da bi bolje razumeli, kaj vaš otrok potrebuje, ko je vznemirjen, si predstavljajte, da ste na letalu in letite skozi močno turbolenco. Ste zelo prestrašeni in ne veste, kaj točno se dogaja.
Na zvočniku slišite obvestilo pilota: "Naj vas neha biti strah! Nimate razloga, da bi bili razburjeni. Vse je v redu." Kako bi se ob tem počutili? Najbrž bi razmišljali o tem, da se pilot sploh ne zaveda, kaj se dogaja oziroma da ignorira nekaj zelo pomembnega, kar bi vas potencialno lahko ogrozilo.
Kaj pa, če bi slišali naslednje obvestilo: "Ah! S svojim strahom me spravljate v stres! Kaj sploh delate na tem letalu?" Tudi takšno obvestilo vas najverjetneje ne bi pomirilo. Morda bi vas iztirilo dejstvo, da je vaše nelagodje "nalezljivo" in da z njim vznemirjate druge okoli sebe.
Zdaj pa si predstavljajte, da vam pilot pove: "Premikamo se skozi turbolenco. Vem, da vas je strah - to je v redu. Jaz vem, kaj počnem. Ne bojim se turbulence ali vašega strahu."
Od vseh treh obvestil je verjetno to tisto, ki bi vas najbolj pomirilo. Pilot bi v vas vzbudil občutek, da ste varni - da ste sicer upravičeni do vaših občutkov, vendar bo vse v redu.
Vi ste piloti vaše družine. In otroci od vas pričakujejo, da jih boste znali voditi v času negotovosti in jim zagotoviti varnost.
Otrok potrebuje starša, ki sporoča: "Dovoljeno ti je biti vznemirjen. Tvoji občutki me ne iztirijo. Vseeno ostajam stabilen in ti nudim varnost." Otroci hrepenijo po tej stabilnosti. Slednja jim omogoča, da se počutijo varne, da razumejo svoje občutke in se jih naučijo regulirati.
Vsak starš je lahko podoben pilotu v tretjem primeru. Seveda se vsakemu kdaj zgodi, da ne reagiramo tako, kot bi bilo idealno. A pomembno je, da stremimo k reakcijam, ki bodo v otroku vzbudile občutek varnosti.
Da bi družini lahko ponudili stabilnost, pa je ključno delo na sebi. Najboljši starš je tisti, ki stremi tudi k osebni rasti. Nekdo, ki je pripravljen pogledati vase, ozavestiti svoje pomanjkljivosti, preizkušati nove tehnike in odkrivati, kako je lahko vsak dan boljši - kot oseba in kot starš. Podporo lahko otroku ponudimo takrat, ko se naučimo podpirati sebe.
Prirejeno po: dr. Becky Kennedy
Preberite si še:
- Sigmund Freud: 3 težke resnice, ki jih morate sprejeti
- Otroci nam kažejo naše bolečine iz otroštva
- Otrok je zbolel ali ima težave? Najpogosteje je vzrok v starših.
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
