Ko nas je oče zapustil, se nam je porušil svet. A kot odrasla sem poiskala načine, kako si pomagati in poskrbeti, da se moja bolečina ne prenese na naslednje generacije.
Ko sem bila stara 15 let, je oče po bankrotu zapustil mamo, mlajšo sestro in mene. Ob tem nam je pustil še 6 mesecev neplačane najemnine, s seboj pa je vzel vse imetje, ki je imelo kakršno koli vrednost; glasbo, umetnine, plošče, celo kuhinjski mešalnik. Vzel je vse, kar je našo hišo delalo dom.
Mama je s težavo pokrivala vse račune in finančna situacija je bila res slaba.
Moj oče je bil središče našega vesolja. Brez izobrazbe, usposobljenosti ali izkušenj je produciral filme, odprl trgovino s pohištvom in snemal izobraževalne vsebine.
Vsakih nekaj mesecev je odkril novo strast in življenje namenil novemu podjetju. Mi trije pa smo bili planeti, ki se vrtijo okoli njegovega gorečega sonca. Ko je odšel, se je podrlo vse.
Finančna stiska, v kateri smo se znašli, je bila huda, a smo jo prebrodili. Po mučnih letih nam je uspelo.
A dejstvo, da me je oče zapustil, je zarezalo veliko globlje.
Ne glede na starost vedno zaboli, ko vidiš, da nekomu, ki ga ljubiš, ni več mar, ali si mrtev ali živ. Za nekoga, ki je center tvojega življenja, postaneš nepomemben. Počutiš se zavrženega kot smeti.
Nikoli nisi ista oseba, ko veš, da lahko nekdo, ki ga imaš rad, preprosto odide in se več ne vrne. To zavedanje za vedno ostane v tebi.
Terapevti govorijo o "strahu pred zapuščenostjo", kot da bi šlo za neko obliko fobije. V resnici pa temu ni tako; če imaš takšno izkušnjo, nimaš fobije, imaš travmo.
Ko je nekdo ustreljen s pištolo in preživi, mu ne rečemo, da ima "strah pred orožjem", temveč da ima travmo. Enako je takrat, ko si zapuščen. Nastane bolečina in globoka rana. Celo nevropsihologi so ugotovili, da izguba nekoga, ki ga imamo radi, aktivira receptorje za bolečino v možganih. Fizično boli, ko smo zapuščeni.
Sčasoma bolečina popusti, a posledice ostajajo.
Tako kot pri vseh ranah, tudi pri zapuščenosti bolečina sčasoma popusti. Nove izkušnje nam dajo upanje in ponovno se naučimo ljubiti. Zopet začutimo srečo.
A travma tudi fizično spremeni možgane; pride lahko do sprememb v dveh delih. En del obdeluje samozavedanje, drugi pa nam pomaga pri procesiranju in obvladovanju čustev. Ravno zaradi teh sprememb smo lahko nagnjeni k anksioznosti in depresiji.
Tudi oba moja starša je oče zapustil. Moj oče je zato imel težave z obvladovanjem čustev, mama pa je imela obdobja depresije.
Travma nas spremeni na celični ravni in se lahko prenese tudi na druge generacije. Duhovi medgeneracijskih travm preganjajo številne družine. A če se s tem soočiš, te trpljenje pripelje do svobode.
- Preberite si članek: MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
Kot odrasla sem ozavestila, da očetova odločitev ni moja krivda.
Otrok je po naravi precej osredotočen nase. Počuti se odgovoren za slabe stvari, ki se mu dogajajo. Njegovo razmišljanje je: "če se počutim slabo, sem slab." Z zrelostjo pa se naučimo razlikovati med tem, za kaj so odgovorni naši starši in za kaj smo odgovorni sami.
Kot odrasla je bilo ključno, da sem ozavestila ravno to. Spoznala sem, da očetova odločitev nima nič opraviti z mano. Odločitev je sprejel zaradi lastnih težav, ki niso bile naše.
Ko sem dozorela, mi je postalo tudi jasno, da si zase želim boljše življenje. Po več razmerjih z moškimi, ki so se bali razmerij in me niso ljubili, sem se odločila, da si takih oseb več ne želim.
Iskala sem orodja, ki mi bodo pomagala pri celjenju ran.
Bistveno se mi zdi, da sem resnično ozavestila in začutila dejstvo, da nisem jaz tista, ki je kriva za odločitev mojega očeta. Šele nato je sledila naslednja, prav tako zavestna odločitev, da si želim boljšega življenja.
Ko sem se odločila, da si bom omogočila boljše življenje, sem začela tudi odkrivati orodja, ki so mi pri tem pomagala. To se je v mojem primeru najbolj obneslo:
- Meditacija: verjamem, da me je meditacija pogosto rešila, da sem se lahko umirila in lažje našla odgovore v sebi.
- Prijateljstvo: spoznala sem, kako pomembni so odnosi z drugimi. Prijatelji so mi bili odlična opora takrat, ko sem jo potrebovala.
- Ljubezen: opazovanje ljubečih parov mi je vlivalo navdih in mi dajalo vedeti, da je resnično vse mogoče.
- Poslanstvo: dejanja, kot so prostovoljno delo, delo psihoterapevtke in vzgoja družine mi dajejo občutek, da sledim svojemu poslanstvu in povečajo mojo srečo.
- Sočutje: do celotne situacije, ki se mi je zgodila, sem pristopila s sočutjem. Moji starši so imeli zelo mladi otroke. Tudi oni so utrpeli zapuščenost in izgubo. Čutim sočutje do očetove izgube in do tega, kar je izgubil, ko nas je zapustil. Sočutje zdravi.
- Hvaležnost: hvaležna sem za svojo družino in vse, kar smo zgradili. S sestro sva obe vzgojili zdrave otroke, ki se počutijo varne, ne živijo v pomanjkanju in niso zapuščeni. Prekinili smo vzorec, ki je bil prisoten v naši družini.
Danes, ko opazujem našo družino, ne bi mogla biti bolj ponosna. Najina vnuka se igrata na vrtu, medtem ko jih njihov oče (moj sin) zaščitniško opazuje. Nato pristopi moj mož in ju posadi na svoja ramena, vnuka pa zacvilita od veselja. Pridruži se še naša hči s svojim možom in se vključi v zabavo. Privoščimo si skupen obrok, medtem ko sonce počasi zahaja. Uspelo nam je izkoreniniti travmo zapuščenosti, ki je uničevala družino. Ljubezen je zmagala.
Prirejeno po: TinyBuddha