Kako človek govori in se vede, je edini način, da ugotovimo, ali je nekdo avtističen.
Avtizem je opredeljen glede na komunikacijo in vedenje. Ni ga mogoče odkriti s krvnimi testi, možganskimi posnetki, genetsko analizo ali drugimi nevedenjskimi metodami. Avtizem vključuje težave v komunikaciji, zato je način, kako oseba govori, neposredno pomemben.
Nezmožnost govora, zamuda pri učenju govora, govor z nenavadno intonacijo, preglasen ali pretih govor, govor v obliki monologa brez izmenjave, ki jo zahteva pogovor – vse to so lahko znaki avtizma, če so prisotni tudi drugi kazalniki.
Avtizem se kaže tudi v vedenju, na primer v omejeni uporabi neverbalne komunikacije (npr. pomanjkanje očesnega stika ali redka uporaba kretenj), pa tudi v senzorični občutljivosti, ki se lahko pokaže v različnih oblikah – denimo v močnih reakcijah na zvoke, ki jih drugi komaj zaznajo.
Avtistične osebe imajo lahko izjemno močan interes za določeno temo ali pa zanimanje za teme, ki se drugim zdijo nenavadne. Lahko si zapomnijo ogromno podatkov o določenem področju in o tem govorijo tudi takrat, ko drugi ne kažejo zanimanja.
Pogosta je tudi močna potreba po znanem, po rutini in predvidljivosti.
Številna vedenja lahko prispevajo k postavitvi diagnoze avtizma.
Vendar pa je za ugotovitev, ali je nekdo avtističen, potrebna strokovna ocena – opazovanje načina govora in vedenja s strani izkušenega strokovnjaka. Povprečen človek običajno ni zanesljiv pri razumevanju vseh teh drobnih delov komunikacije in vedenja ter pri povezovanju teh vzorcev z diagnostičnimi merili.
Avtizma ne diagnosticiramo na podlagi enega samega vedenja, temveč na podlagi vzorca različnih avtističnih značilnosti, ki se pojavljajo pri eni osebi.
Način, kako nekdo govori ali se vede, lahko nakazuje, da je avtističen, vendar to zanesljivo ugotovi le strokovnjak.
Vir: quora.com, Ian MacKinnell
