Med prazniki rada brskam po spominih, še lepše pa je, če naključno naletim na nekaj, kar obudi dragocene trenutke iz preteklosti, ki so me izoblikovali. Nasmeh na ustnice lahko nariše fotografija, pismo, igrača, knjiga ali oseba, ki jo srečam po dolgem času.
Pred kratkim sem med pospravljanjem omare naletela na pismo prijateljice, s katero sva se spoznali v prvem razredu osnovne šole. Najini življenji se precej razlikujeta, včasih se zdi, da celo preveč, vendar je lepota najinega prijateljstva v tem, da se ob njej učim sprejemati, namesto obsojati. Čeprav se poznava že skoraj tri desetletja, ne vem, kako je biti v njeni koži, kako se spopada z bolečino, kaj jo resnično radosti in zakaj je nazadnje jokala. Vem namreč le tisto, kar mi pove. Slišim, kakšno je njeno življenje navzven, ne izvem pa, kakšno je navznoter. Toda verjamem, da je v njenem resničnem bistvu še vedno svetloba, zaradi katere sem jo kot prestrašena in občutljiva deklica vzljubila.
Na njeno svetlobo me je opomnilo pismo, ki mi ga je izročila pred nekaj leti. V njem sem naletela na vprašanje, ki se glasi: Kako živeti, da mi bo dobro?
Njene besede so me našle v pravem trenutku, saj si pred iztekom leta rada vzamem čas zase in preverim, kako je z mojo dušo – če je srečna, mirna, varna. In zdi se, da je letos z njo bolje kot lani, ker sem opustila utrujajoče odnose, postavila sebe na prvo mesto, začela vnašati več nežnosti in ljubezni v svoje življenje in odvrgla cinizem. Začela sem negovati iskrene, spoštljive in ljubeče odnose s tistimi, ob katerih se ne počutim niti majhna, niti velika in mi pred njimi ni potrebno zagovarjati svojega načina življenja. Odpotovala sem globoko vase, da bi našla točko bolečine in iz nje izkopala predolgo potlačeno jezo in potrebo po ljubezni. Kar je bilo naporno, a hkrati osvobojajoče.
Preden sem odkrila, kako živeti, da mi bo dobro, sem morala namreč spoznati, kako živeti brez potrebe po trpljenju.
Danaja Lorenčič
- Poglejte si še: Pripadati sebi