Kakšen bo ta deček kot moški?

Dogodek v parku je naši kolumnistki dal misliti; zakaj je treba otroku že v zgodnji starosti zdrobiti potrebo po objemanju...? 

Kakšen bo ta deček kot moški? (foto: unsplash) unsplash
10. 1. 2020

Neko dopoldne sem v parku opazovala svojo hčerko med guganjem. Njene oči so bile polne radosti. Želela sem ustaviti čas. A kmalu je mojo srečo prekinilo žensko vreščanje. »Zakaj kričiš? Zakaj ne moreš biti bolj priden?« je prigovarjala dečku, ki se je igral z drugimi otroki. Obrnila sem se in jo zagledala - naveličano, strogo, starejšo gospo, ki je bila od jeze zaripla v obraz. Najbrž je dečkova babica, in ne varuška, sem pomislila. Domnevala sem namreč, da nihče ni tako neumen, da bi plačeval drugi osebi za kričanje na svojega otroka, čeprav se najbrž nobena varuška ne pohvali staršem, da je večkrat nadrla njunega sončka. Res pa je tudi, da imam idealizirano, popačeno predstavo o varuškah, za kar je, seveda, kriva Mary Poppins.

Jezno babico se je slišalo daleč naokoli. Ironično je bilo, da je svojemu vnuku očitala povzročanje hrupa, saj je sama preglasila celo smeh moje hčerke. Trudila sem se osredotočiti na guganje in utišati svoje predsodke. Prigovarjala sem si, da je starka najbrž utrujena, saj je celo življenje garala in bi si končno lahko privoščila počitek, vendar mora sedaj paziti na svojega vnuka.

Moj neuspešen boj proti lastnim predsodkom je prekinila prijateljica, ki je prišla v park s sinčkom. Ta se je začel igrati z dečkom, nad katerim je besnela babica. Nenadoma je prijateljičin sin padel in začel jokati, saj ga je svetlolasi deček tako močno objel, da se je prevrnil. Prijateljica je sina hitro pobrala in ga potolažila, medtem pa je privihrala razburjena babica in vnuka nadrla: »Kaj si se spet objemal? Ti bi se samo objemal! Kaj ne vidiš, da delaš same probleme!?«. Prijateljica jo je skušala umiriti, obenem pa je želela potolažiti zmedenega dečka, saj je čutila, da ni imel slabih namenov.

Ta prizor me je spremljal več dni. Nisem ga mogla izbrisati iz srca. Preganjala me je misel, zakaj je treba otroku že v zgodnji starosti zdrobiti potrebo po objemanju. Kakšen bo ta deček kot moški? Bo moral še pred puberteto potlačiti svoja čustva ter nežnost zamenjati za grobost, kot ga uči babica ali bo vendarle uspel ohraniti svoj pristni jaz? Bojim se, da v družbi, ki od moških še vedno pričakuje, da so močni in prikrivajo svojo ranljivost, ne bo zmogel biti to, kar je. Nenazadnje ga celo ženska v njegovi družini uči, da je nedopustno izražati čustva, razen jezo.

Krivično bi bilo na tem mestu deliti nauke o tem, kako je treba vzgajati fante. Ker nimam sina. In ne vem, kako bi ravnala, če bi ga imela. Najbrž bi naredila tisoč napak. Vendar vem, da mu ne bi prepovedovala objemov, četudi bi z njimi koga nehote prevrnil. Verjamem namreč, da pristni objemi nikogar ne poškodujejo, zato bi ga naučila umetnosti pristnega objemanja.

A najprej bi mu pokazala, kako objeti sebe. Sama sem namreč potrebovala več kot trideset let, da sem spoznala, zakaj imam dve roki. Ne zato, da delam, se z njimi poškodujem in jih razpiram zato, da tolažim druge, temveč, da objamem sebe. In to želim predati tudi svoji hčerki.

Znano je, da objemi zdravijo. Zato bi gospa iz parka najbrž drugače pristopila k svojemu vnuku, če bi jo kdaj kdo pristno objel. In če bi znala vsaj enkrat močno objeti sebe.

Danaja Lorenčič

ali Objem prinaša 11 čudovitih koristi

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri