Kanalizirani sporočili medijke ob prehodu v leto 2025.
Manica Žmauc – empatinja, medijka, svetovalka, predavateljica in ustvarjalka – nam je na našo prošnjo ob koncu leta posredovala sporočilo, ki ga je ob koncu preteklega leta kanlizirala za leto 2025:
"Ljudje zahodne civilizacije smo bili naučeni, da se zanašamo na svoj razum. Občutki in čustva so bili potisnjeni v zasebno sfero in so bili v primerjavi z logičnim procesiranjem podcenjeni kot subjektivni in nezanesljivi.
Zdravljenje in uravnovešenje nujno kličeta k okrepitvi občutenja in čustvovanja. Celovit, zdrav in uresničen človek ima mnogo darov in virov, iz katerih kreira svoje izkušnje, zato se mora naučiti znova čutiti in zaupati.
ODPRETI SE ČUTENJU
Prvo sporočilo, ki mi je bilo predano ob prehodu v novo leto, je, da se moramo ODPRETI ČUTENJU. Da bi sploh kaj začutili, se moramo ustaviti in odmakniti od rutinske zaposlenosti. Po začetni, pogosto celo neprijetni nevajenosti se pojavijo prvi občutki, telesni in čustveni, ki so večinoma neugodni.
Dolgo časa smo bežali od svojih občutkov, sploh od bolečih, zato se sedaj, ko jim – oziroma sebi – dovolimo obstoj, vzdignejo glasno, silovito in neobzirno. Kot da bi otroku dolgo ne dovolili govoriti, in bi, ko mu je to končno omogočeno, vsebina kar izbruhnila iz njega. Podobno silovito se nam v zaznavanje in zavedanje predstavijo vsi tisti občutki, ki smo jih potiskali, ker smo bili iz katerega koli razloga pač nepripravljeni na soočenje z njimi.
Zato se naprej spomnimo trenutkov, ko smo pustili sebe na cedilu, se izneverili svoji resnici, se izmaknili bolečini, zanikali ranljivost in skrili prizadetost. Proces soočenja s potlačenimi bolečinami res ni zabaven, zato nas lahko zamika, da bi vse skupaj še enkrat pometli pod preprogo in se zaprli še globlje v nezavedanje.
A če smo odločeni, da zaživimo bolj zdravo in ozaveščeno življenje – ali pa nas bolezen, nesreča in podobni vzgibi k temu prisilijo –, potem prenesemo in vztrajamo.
Najbolje je, da si čuječno prisluhnemo – potrpežljivo, brez obsojanja in iskanja hitre rešitve. Kot bi sprejemajoče dovolili ranjenemu otroku, da izpove, izkriči in izjoče svojo bol. In prav to je tisto, kar naše čutenje od nas zahteva. Občutki morajo biti zaznani in priznani, da lahko izrazijo svoj naboj in nam predstavijo svojo vsebino.
Sporočilo Stvarstva je bilo jasno: "Jokati morate, ljudje." Človeštvo, kolektivno in vsak posameznik, si mora priznati ranljivost in si jo dovoliti izraziti.
Vztrajajmo s seboj, z občutki in čustvi, ki se pretakajo skozi nas, dokler se ne izpojejo in se, verjetno izčrpani, umirimo. Šele takrat, po počitku, nastopi čas za premišljevanje. Ozavestimo, kaj vse nosimo v sebi, kako težke so bile pretekle izkušnje, kaj smo naredili sami sebi. Analiziramo in ugotavljamo vzroke za svoje odzivanje. Sčasoma razumemo svoje vzgibe, travme, značilne psihološke reakcije.
Spoznamo, kako zelo pomembni so občutki, ker nam neposredno pokažejo, kaj nam dobro dene in kaj ne. Prijetni občutki nas učijo, kaj nam v resnici prija, godi in ugaja, ne glede na vrednotenje drugih ali nas samih. Neprijetni občutki nam razodenejo, da neka izkušnja, odnos, beseda ali dejanje za nas ni dobro, ne glede na to, kakšna so naša prepričanja o tem. Resnica, ki jo pokaže občutek, je vedno primarna in legitimna.
Na nas pa je, da ozavestimo vzroke in okoliščine za njeno prisotnost. Morda tako čutimo, ker nas je strah, ker ponavljamo privzet odziv, ustvarjen v otroštvu, ker nas opozarja neka globoka, notranja modrost. Občutek nosi s seboj ogromno pomembnih informacij o nas, ki jih spregledamo in izgubimo, če bežimo pred njimi.
Morda nam marsikatero spoznanje o sebi, ki si ga sedaj priznamo, ne bo všeč, a takšni smo v svoji pristni biti. Priznanje in sprejemanje sebe prinese olajšanje, svobodo, možnosti, rast.
In zatem pride čas prijetnih občutkov. Odpremo srce sebi in drugim, svet gledamo odprto, brez zaščite, cinizma, racionalizacije. Čutimo sebe, čutimo druge in se zavemo, da nočemo več prizadeti nikogar, niti sebe niti drugih. In to vse spremeni.
Izbire in odločitve iz odprte empatije so bistveno drugačne kot tiste iz ogroženosti in obsojanja. Če začutimo bolečino sočloveka, se ne bomo bojevali z njim. Če začutimo trpljenje živali, je ne bomo mučili. Če … Sprejeti občutki vodijo do spremenjenih odzivov in ti do boljšega sveta.
PRIČAKOVATI DOBRO IN ZAUPATI
Sledilo je drugo sporočilo: PRIČAKUJTE DOBRO IN ZAUPAJTE. Vemo, da naša pričakovanja ustvarjajo naše izkušnje. Predstavljanje prinese svojo potrditev. Logika nam pove, da se bo pričakovanje slabega odzrcalilo v neprijetni izkušnji. Pričakovanje dobrega bo spodbudilo prijetne občutke in rezultate.
Če torej želimo dobro, moramo dobro pričakovati. Svoje misli, vizualizacije in besede usmerimo v tisto, kar želimo, ne v tisto, česar nočemo ali se bojimo.
Iz pričakovanja dobrega se tke zaupanje. Prepričanje, da bo vse dobro, karkoli že bo.
Zaupanje je pot pogleda, ki išče in prepozna dobro. Stvarstvo nas kliče, da najdemo dobro v sebi, soljudeh, novicah, dogodkih. Namesto da nekaj obsodimo kot slabo, raje recimo: to bo dobro. Je dobro v procesu, nastajanju, pri katerem sodelujemo s svojimi najboljšimi nameni in močmi.
V bližnji preteklosti se je KOLEKTIVNA MOČ DOBREGA IZJEMNO OKREPILA. Če smo se še dve leti nazaj počutili kot osamljeni bojevniki luči, ki so vztrajali proti agresivnim silam manipulacije, je svet danes mnogo bolj prebujen, svetel in spodbuden.
Zlo, ki ga človek izvaja in dopušča, je postalo tako očitno, da si ne moremo več zatiskati oči, zato se odzivamo, ukrepamo, uspevamo. Če želimo svetlobo v svetu okrepiti, jo moramo zaznati in pričakovati. Dobro nam gre in še bolje nam bo. Vemo, da je moč ozaveščene in odgovorne drže veličastna, zato poglejmo okoli sebe, se prepoznajmo in podprimo. Manipulacija vlada z ustrahovanjem. Strah, ki ga obsije luč, izgine. In luč sije, oh, kako sije.
Seveda je ogromno vsega, kolektivno in v vsakem od nas, še vedno močno oddaljeno od tega, kar zmoremo in želimo. A smo na pravi poti. Veliko upanje je v tem sporočilu. Zaupajmo sebi, zaupajmo življenju."
Novo na Metroplay: "Ljudje v življenju potrebujemo več mehkobe" | Tereza Poljanič