Ameriški kemik Robert A. Bartlett o alkimiji, Paracelsusu, rastlinah in koreninah sodobne farmakologije.
Nekateri pogovori ne sledijo modnim trendom, temveč odpirajo vprašanja, ki ostajajo živa desetletja. Intervju z Robertom A. Bartlettom je eden izmed njih. Je pogovor o alkimiji, pa tudi o znanosti, naravi in človeku – ter o tem, kako se starodavna spoznanja danes vračajo v sodobno raziskovanje.
V poznem večeru 16. stoletja je vandrajoči zdravnik in alkimist Paracelsus med svojim romanjem potrkal na vrata benediktinskega samostana na robu Tirolske. Menihi, znani po življenju v tišini, so mu ponudili napoj iz melise Aqua Melissa, ki je blažil tesnobo in notranji nemir.
Paracelsus je meliso poimenoval »zelišče za okrepitev življenjskega duha« (spiritus vitae). S procesi destilacije, fermentacije in sežiga je iz nje izluščil dušo, duha in telo ter jih znova združil z alkimističnim delom, ki ni preobražalo le snovi, temveč tudi alkimista.
Ob omembi alkimije danes najprej pomislimo na spreminjanje kovin v zlato. A alkimija je bila mnogo več. Temeljila je na načelu združitvi narave in mistike (physika kai mystika) ter si prizadevala razumeti svet kot enoten, živ sistem.
Eksperiment in kontemplacija sta hodila z roko v roki, eden njenih osrednjih ciljev pa je bilo iskanje eliksirja življenja, univerzalnega zdravila za telo in duha.
Čeprav je alkimija postavila temelje laboratorijskim postopkom, na katerih danes slonijo kemija, farmacija in medicina, je bila dolga stoletja potisnjena na rob znanosti.
Zaradi svoje simbolne, hermetične govorice in selektivnega pogleda moderne znanstvene zgodovine je pogosto obveljala za psevdoznanost. A njen duh se danes vrača v celostnih pristopih, kot so denimo fitoterapija, spagirika in etnofarmakologija.
Ameriški kemik, alkimist in avtor Robert A. Bartlett je že kot otrok postavil domači laboratorij, v najstniških letih pa se je poglobil v alkimistična besedila, ki so ga povsem prevzela. V sedemdesetih letih je študiral pri Fratru Albertusu na Paracelsus College, pozneje diplomiral iz kemije in vodil raziskave, ki povezujejo klasično alkimijo s sodobnimi znanstvenimi orodji. Danes skozi Inštitut Spagyricus nadaljuje tradicijo Paracelsusa – kot živo prakso preobrazbe snovi, človeka in razumevanja narave.
Njegovo razumevanje alkimije ni le simbolno in psihološko, temveč povsem praktično – vključuje rastline, minerale, kemijske procese in pripravo zdravil. V pogovoru nam razkrije, kako alkimija razume življenje kot preplet snovi, energije in zavesti ter kako sodobna znanost pogosto uporablja ista načela, ne da bi se zavedala njihovega izvora.
Zanima me kompleksno razmerje med rastlinami in ljudmi in kako se je to razmerje oblikovalo v alkimistični in potem farmakološki tradiciji. Alkimisti, kot je recimo Paracelsus, so rastline dojemali kot duhovna bitja in pogosto postavljali vzporednice med rastlinami in človekom. Sodobne znanstvene raziskave nam odkrivajo inteligenco rastlin. Kakšen je torej vaš odnos do rastlin glede na vaše ozadje alkimista in kemika?
Skozi leta sem moral ti dve paradigmi – kemijo in alkimijo – nekako ločevati. V kemiji se praviloma ne upošteva, da so stvari žive; dela se zgolj z nečim, kar bi z alkimističnega vidika imenovali mrtva snov.
V alkimiji pa je vse živo. Izhaja se iz tega, da ima vse telo, dušo in duha – ali z alkimističnimi izrazi: sol, žveplo in živo srebro. Sodobna znanost za ta načela uporablja drugačne izraze, vendar gre v bistvu za isto razumevanje. Vse ima obliko oziroma snov, vse ima energijo in vse ima zavest. To so tri bistvene prvine.
Če želimo to izraziti v sodobnem jeziku, poglejmo Einsteinovo enačbo E = mc². Energija in snov sta enakovredni, tisto, kar ju naredi enakovredni, pa je člen c². C je hitrost svetlobe, merjena v miljah na sekundo ali kilometrih na sekundo – in že ta sama meritev implicira inteligenco. V neskončnem vesolju je namreč potrebna inteligenca, da se določi: to je milja in to je sekunda. Tako imamo tri alkimistična načela – sol, žveplo in živo srebro.
Energija ustreza načelu žvepla, snov načelu soli, inteligenca oziroma načelo živega srebra pa ustreza c².
Sodobna znanost torej uporablja ista načela. Pogosto pa se ne zaveda, da segajo veliko dlje v zgodovino. Osebno poznam veliko ljudi, ki komunicirajo z rastlinami. Seveda ne v človeških, umetno ustvarjenih jezikih, temveč na bolj instinktivni, čustveni ravni.
Pogosto uporabljajo radiestezijske tehnike, kot so nihala, in prejemajo informacije o tem, kako naj se rastline uporabljajo.
Rastline so veliki učitelji. Sam se ne dojemam kot posebej nadčutnega, vendar jih poskušam spoštovati kot živa bitja. Ko jih nabiram, tudi pri vrtnarjenju ali košnji trate se jim na neki način opravičim za povzročeno škodo. V laboratoriju pa to upoštevamo predvsem v smislu zavedanja, da ločujemo njihove bistvene dele.
Lahko opišete temeljni alkimistični postopek dela z rastlinami?
Živi vidik rastline prek postopka prevzame novo obliko. Rastlino najprej naberemo in jo fermentiramo. S tem v določenem smislu umre in »odda duha«. Duhovna načela se sprostijo in prevzamejo nova nosilna telesa. Spiritisti so rekli, da duh prevzame nosilec v obliki hlapne tekočine. Pri rastlinah ta nosilec imenujemo alkohol.
Še danes gremo v trgovino in tam prodajajo »spirituse« (spirits) oziroma žganje. Izraz izhaja prav iz destilacije rastlinskih duhov. Ljudje se ne zavedajo etimologije te besede.
Duša rastline je ujeta v eteričnem olju. Če povohaš stekleničko rožmarina, cimeta ali vanilje takoj prepoznaš, za kaj gre. Celotno bistvo rastline je zajeto v olju. To je alkimistično žveplo.
Ko rastlino kalciniramo, dobimo sol, ki velja za pravo telo. Ves strukturni material se sežge; rastlina tega ne potrebuje več. Njeno pravo telo je zajeto v majhni količini soli, ki ostane po kalcinaciji. Te tri bistvene prvine so zdaj ločeno prečiščene in potem ponovno združene. Tako nastane nova, povzdignjena entiteta, ki je spiritualizirana in lahko izrazi svoj resnični zdravilni potencial brez omejitev, ki jih je imela med rastjo kot rastlina.
Znanost danes potrjuje inteligenco rastlin.
Drži. Narejene so bile študije, s katerimi so ugotovili, da se rastline odzivajo na različne dražljaje in izkazujejo inteligenco. Že ob koncu 19. stoletja je indijski znanstvenik Jagadish Chandra Bose razvil instrumente za preučevanje rastlin in mineralov. Z občutljivim elektrometrom, kot nekakšnim detektorjem laži, na katerega je lahko priključil rastline ali minerale, je meril njihove odzive na različne dražljaje. Če se jim je denimo približal s škarjami ali nožem, se je rastlina »prestrašila«.
Enako je veljalo za minerale. Približal se jim je z določenimi spojinami in minerali so bili »vznemirjeni«. Ugotovil je, da lahko minerale zastrupiš in »umrejo«. Niso več kazali odzivov, ki jih je prej zaznaval.
Danes imamo veliko boljšo elektroniko, ljudje preučujejo ta vidik odzivov rastlin in inteligenco v ozadju. Ne poznam nikogar, ki bi preučeval minerale, vendar bodo našli enake odzive. Tudi mineralni svet je živ. Živali so očitno žive in zavestne, pri rastlinah pa zdaj ugotavljajo, da imajo tudi zavest. Zakaj bi se narava ustavila pri mineralnem kraljestvu? Tudi minerali so živi in imajo zavest, ki je še ne razumemo. Zavedanje se dogaja na različne načine.
Kdaj pa ste vi stopili na alkimistično pot?
Zgodaj. Že kot otrok sem imel zbirko kamnin. Učil sem se, kako jih preizkušati, da bi ugotovil, kaj pravzaprav so. Nekega dne sem se odpravil v knjižnico, da bi poiskal knjige o določanju mineralov. Tam sem naletel na oddelek o alkimiji, namenjen kovinam in mineralom, a je poleg tega vključeval tudi planete, astrologijo in zodiak, kar me je globoko pritegnilo. Nekaj teh knjig sem odnesel domov in se nad njimi popolnoma navdušil. In tako se je začela zgodba, ki traja še danes — že petdeset, šestdeset let.
Katere laboratorijske alkimistične prakse so se ohranile oziroma se še danes uporabljajo tako v spagiriki kot v farmakologiji?
Alkimisti so razvili praktično vse laboratorijske tehnike, ki jih uporabljamo še danes. Raztapljanje, fermentacija, kristalizacija, filtracija, sublimacija, destilacija, kalcinacija – vse te temeljne laboratorijske postopke so izumili in izpopolnili prav alkimisti. Zgodovina alkimije oziroma zgodovina kemije je v resnici zgodovina alkimije, vsaj do okoli leta 1700. Celoten razvoj kemije temelji na delu alkimistov.
Bi torej rekli, da je alkimija prednica kemije, čeprav nekateri temu oporekajo?
Da, brez dvoma. Vse tehnike, ki so jih razvili alkimisti, se še danes uporabljajo v sodobni kemiji. Res je, nekateri menijo, da je alkimija zgolj notranja, duhovna praksa brez prave laboratorijske osnove. Vendar je tak pogled težko uskladiti z dejstvom, da po Evropi še vedno obstajajo številni zgodovinski alkimistični laboratoriji.
Alkimija je vedno vključevala tako praktično laboratorijsko delo kot tudi duhovno, notranjo preobrazbo, ki se v tem delu odraža. Obe ravni sta neločljivi – ene ni mogoče izvajati ali zares razumeti brez druge.
S katero rastlino pa vi najbolj resonirate?
Med rastlinami imam še posebej rad meliso, znano tudi kot citronka oziroma lemon balm. Gre za staro alkimistično ljubljenko. Paracelsus jo je zelo priporočal kot dragocen vir kvintesence, torej petega elementa. Moj vrt je poln melise, razrasla se je povsod okoli hiše. Vsako leto jo nabiram ter iz nje pripravljam tinkture in druge pripravke. Melisa je zagotovo ena mojih najljubših rastlin.
Zanimajo me povezave alkimističnih tehnik s sodobno znanostjo. Kaj so po vašem mnenju ključne podobnosti med alkimijo in farmakologijo in kaj so temeljne razlike?
Glavna podobnost med alkimijo in farmakologijo je v tem, da si obe prizadevata razviti napredna zdravila, pri čemer cilj nikoli ni bil zgolj izdelovanje zlata.
V alkimiji so iskali zdravila, ki bi človeka pripeljala v stanje popolnosti – torej v stanje brez bolezni, disfunkcij ali motenj. To načelo pa ni veljalo le za človeka, temveč za vsa tri kraljestva narave: rastline, živali in minerale.
Tudi rastline in živali so po tem razumevanju lahko povzdignili v stanje večje popolnosti. Zlato je veljalo za popolno kovino, ker je nekvarljivo. Vse druge kovine so razumeli kot »obolele«, saj so bile podvržene koroziji in razpadu. Če bi jih lahko pozdravili teh »bolezni«, bi jih lahko povzdignili v zlato, ki je že samo po sebi večno in popolno.
To je bil končni preizkus kamna modrosti: če je bil sposoben preobraziti kovine, je bil pripravljen tudi za pripravo eliksirja življenja, ki bi človeka povzdignil v stanje popolnosti. Končni cilj je bil torej iskanje vedno močnejših in učinkovitejših zdravil – tako v alkimiji kot v sodobni kemiji in farmakologiji.
Prav Paracelsus je začel razvoj sodobne farmakologije. To smer je poimenoval jatrokemija; izraz iatro izhaja iz grščine in pomeni zdravnika. Šlo je za kemijo oziroma alkimijo, usmerjeno v pripravo vrhunskih zdravil, s čimer je uvedel koncept kemične medicine. Do njegovega časa so bila zdravila skoraj izključno rastlinskega izvora, uporaba kemikalij – zlasti kovin in mineralov – pa je bila za tedanjo medicino nekaj povsem tujega. Takrat je prevladoval humoralni medicinski model, do katerega je bil sam precej kritičen.
Paracelsus je uvedel tudi idejo, da bolezni ne izvirajo zgolj iz notranjega neravnovesja telesnih sokov, temveč lahko prihajajo tudi od zunaj. S tem se je pravzaprav začela pot sodobne farmakologije.
Danes farmakologija pogosto išče tako imenovano »čarobno kroglo« – eno samo aktivno učinkovino. Čeprav snovi še vedno ločujejo in prečiščujejo na način, ki spominja na alkimistične postopke, se osredotočajo na izolacijo ene same spojine. Pri tem pa pogosto zanemarjajo druge snovi, ki z njo delujejo sinergijsko in lahko bistveno prispevajo k njeni učinkovitosti. Prav tu se kažejo tako podobnosti kot tudi pomembne razlike med alkimijo in sodobno farmakologijo.
Sodobna farmacevtska zdravila običajno temeljijo na izoliranih aktivnih učinkovinah, medtem ko spagirika poudarja sinergijski učinek vseh sestavin rastline. O tem sem se pogovarjala s farmakologom, ki je dejal, da je sinergijo znanstveno težko dokazati ter da je delo z eno samo učinkovino preprostejše, cenejše in natančnejše. Kakšen je vaš pogled na to?
Da. Kot sem že omenil, sodobna farmakologija običajno išče eno samo aktivno učinkovino – tako imenovano »čarobno kroglo« –, vendar pogosto sploh ne vedo, katera snov to v resnici je. Dober primer je šentjanževka, ki se že dolgo uporablja pri depresiji. Raziskovalci so sprva kot aktivno spojino prepoznali hipericin, pozneje so menili, da gre za drugo snov, nato pa še za tretjo. Pri tem pa niso upoštevali, da vse te spojine dejansko delujejo skupaj.
Če bi v raziskave drugih rastlin vložili toliko sredstev, kot jih danes vlagajo v konopljo – ki je postala večmilijardna industrija z ogromnimi proračuni za raziskave njenih različnih spojin –, bi hitro ugotovili, da ima vsaka rastlina izjemne lastnosti, ki so še vedno v veliki meri neraziskane.
V alkimiji je bilo vedno pomembno zajeti celotno rastlino, vse njene sestavine. Te se med seboj podpirajo in krepijo. To je podobno, kot če bi razstavili človeka: morda bi ohranili njegovo znanstveno znanje, ne pa tudi drugih vrst znanja, sočutja ali drugih lastnosti, ki ga naredijo celovito bitje. Vzeli bi le en del in izgubili celoto. Zato so sinergijski učinki v alkimiji bistveni in se uporabljajo tudi pri pripravi zdravil.
Kurkuma je dober primer. Kurkumin je prepoznan kot njena glavna učinkovina, vendar že zelo majhen dodatek (približno ena osmina deleža) črnega popra lahko njegov učinek dramatično spremeni. Če vzamem en del kurkumina in dodam eno osmino dela črnega popra, se lahko biološka razpoložljivost kurkumina poveča tudi do tisočkrat. Tako majhen dodatek lahko naredi ogromno razliko.
To je moč sinergijskih mešanic, na katerih temeljijo številna alkimistična zdravila. Tudi Paracelsus je pripravljal zelo skrbno sestavljene formule. Eden njegovih najbolj znanih pripravkov je bil Eliksir lastnosti (Eng.: Elixir of Properties), mešanica aloe, žafrana in mire, ki ji je dodal posebna alkimistično topilo. To topilo je imenoval alkahest, pripravku pa so pripisovali izjemne zdravilne učinke. Sam ga pripravljam na svoj način s kombinacijo olja zlata in antimona z alkimističnim delom iz pripravka aloe.
Hvala za te pomembne uvide v starodavna, a še kako živa znanja, Robert.
Ko se poslovim z znanim alkimističnim rekom Solve et coagula, mi Bartlett pomežikne ter ponikne v temo na drugi strani zaslona. V svoj svet, tako poln subtilnih skrivnosti in prekipevajočega življenja vsega.
Spraševala: Luna J. Šribar