O trpljenju s patrom Karlom Gržanom.
Trpljenje nas zbližuje. Če je nekdo še tako dober teoretik, brez izkušenj, ne bo naredil močnega vtisa nate, ker bo preveč notranje oddaljen od tvoje doživljajske resničnosti. Drug drugemu smo blizu, ker podobno čutimo, delimo ista izkustva.
Nič nas ne zbliža tako močno kot skupne stiske. Sicer smo lahko razumevajoči, a ne sočuteči in to za medsebojno podporo ne zadostuje. Sočutenje pa okrepi odnos in nas razbremeni teže. Celo v matematiki velja, da minus in minus dasta plus – napredek; kombinacija minusa in plusa pa vedno minus.
Šola življenja bi nas morala poučiti naslednje: da življenje ni idealno, temveč vse kaj drugega, voditi bi nas morala k uvidu, da ne obstaja samo hudo, temveč tudi dobrota in ljubezen, in pomagati, da se skupaj veselimo in tudi žalostimo, sočutimo. Za to bi nas morali temeljno usposobiti.
Trpljenje je prisotno povsod. Rešitev v trpljenju je sočutna bližina. To je edini odgovor na trpljenje. Kar lahko spremeniš, spremeni, česar ne moreš, sprejmi, a nikoli se ne osami, kajti le v sočutni bližini boš zmogel. To velja tudi takrat, ko nekdo ne more odpustiti. Če se ne povežeš z drugim, se boš zaprl v svojo prizadetost. Zato marsikomu priporočim: pojdi v zavetišče in posvoji psičko. Pomagala ti bo prerasti tvojo ujetost; ker si naredil korak ljubezni, te bo ta odrešila.
Zelo rad rečem: Le za sebičneža na tem svetu ni rešitve, vsi drugi pa lahko svoje stiske razrešijo, ker imajo odprto srce. Sebičneži pa ga imajo samo zase in njihovo življenje je obsojeno na kolaps.
Iz arhiva revije Sensa