Sončni mrk nas vsaj za trenutek spomni, kako tesno so prepleteni ritmi Sonca, Lune in Zemlje. Toda vprašanje o vplivu nebesnih teles na življenje na našem planetu je veliko starejše od sodobne astronomije. Od antičnih zapisov o luninih menah do raziskav Sončeve aktivnosti in kozmičnih ritmov – človek že stoletja opazuje nebo in išče povezave med dogajanjem v vesolju ter naravnimi procesi na Zemlji.
V rubriki Izbrano tokrat objavljamo članek Katje Temnik, ki je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa in odpira prav ta vprašanja – skozi zgodovinska opažanja, raziskave ter razmišljanja o povezanosti kozmičnih ritmov in življenja na Zemlji.
Kmetijstvo prihodnosti
Ob začetku druge svetovne vojne je izšla knjiga Kmetijstvo prihodnosti (1939), ki jo je v skoraj nemogočih razmerah izdala raziskovalka Lili Kolisko (1889–1976), sodelavka dr. Rudolfa Steinerja in žena antropozofskega zdravnika dr. Eugena Koliska. Gre za njeno najpomembnejše knjižno delo, ki skupaj s Kmetijskim tečajem predstavlja duhovno-znanstveni impulz biodinamičnega kmetovanja.
Knjiga je razdeljena na štiri poglavja: Vplivi kozmosa, Delovanje najmanjših entitet v kmetijstvu, Nasveti Rudolfa Steinerja za preporod kmetijstva ter Kakšen je današnji položaj v kmetijstvu in naša naloga za prihodnost.
Angleški izvirnik, dopolnjen s predgovori, kazalom, viri in pojmovnikom, obsega skoraj 450 strani. Na njih avtorica v “telegrafskem zapisu” natančno opisuje eksperimente in rezultate dolgoletnih raziskav, ki so jih po Steinerjevih smernicah izvajali več kot dve desetletji – najprej na Biološkem inštitutu v Stuttgartu, pozneje pa tudi med vojno v Angliji.
“Eksperimenti zjutraj, eksperimenti zvečer, eksperimenti ponoči, dve uri spanja – to je bilo njeno življenje,” je z eno samo povedjo opisala izjemno predanost Koliskove njena dolgoletna sodelavka Gladys Knapp. Današnjemu človeku se zdi skoraj nepredstavljivo, da bi lahko nekdo živel s takšno predanostjo svojemu delu, svojemu poslanstvu. V času, ko pogosto slišimo, da si moramo “vzeti čas zase”, Koliskova tega časa ni potrebovala – potrebovala pa bi podporo. Tako duhovno kot tudi finančno.
A ženska, o kateri bi ob branju njenega dela in dosežkov zlahka pomislili, da si zasluži vsaj Nobelovo nagrado, ni prejela niti priznanja, niti nagrade, niti širšega spoštovanja. Njeno ime je ostalo neznano, kar – žal – še posebej pri znanstvenicah prejšnjega stoletja ni nič nenavadnega.
Kmetijstvo prihodnosti je izjemno dragoceno delo, ki odpira nove možnosti uporabe naravnih zakonitosti kozmičnega reda pri pridelavi najbolj kakovostne hrane, in to brez potrebe po dragih sredstvih za gojenje in zaščito rastlin. Zavest današnjega človeka se vse bolj odpira spoznanju, da smo kot živa bitja globoko prepleteni z dogajanjem v vesolju.
Prav zato so lahko spoznanja, do katerih je Koliskova skupaj s sodelavci prišla skozi desetletja neutrudnega raziskovanja, dragocen prispevek k našemu razumevanju teh povezav. V želji, da spodbudim več zanimanja za to področje in navdihnem delo z rastlinami, bom v pričujočem besedilu predstavila krajše povzetke njenih razmišljanj in raziskovalnih rezultatov. Verjamem, da bodo ti s časom – ob vse večji potrebi po trajnostnih rešitvah in razumevanju podnebnih sprememb – pridobivali pomen. Morda pa bodo koga celo navdihnili k sodobnim raziskavam na tem še vedno premalo raziskanem področju.
Kozmični vplivi v antičnem kmetijstvu: Od Plinija do Vergilija (povzetki iz uvoda knjige Kmetijstvo prihodnosti)
Danes je pomembno, da si vsak kmetovalec in vrtnar ponovno pridobi znanje o vplivih vesolja. Zgodovinski viri pričajo, da je nekoč obstajalo poznavanje povezav med dogajanjem v vesolju in procesi na Zemlji. Že v delu Naturalis Historia (Naravoslovje, 23 po Kr.) rimskega pisatelja, naravoslovca, vojaškega poveljnika in uradnika Plinija Starejšega najdemo sistematične zapise o vplivu Lune na rast rastlin; to enciklopedično delo predstavlja enega najobsežnejših poskusov zbiranja in sintetiziranja naravoslovnega znanja antičnega sveta, s področij, kot so astronomija, geografija, botanika, zoologija in mineralogija.
Plinij je navajal različna priporočila za nabiranje rastlin, obrezovanje in sečnjo dreves, ki so bila usklajena z luninimi menami.
Če je bil namen spodbuditi nadaljnjo rast rastline, je bilo priporočljivo obrezovanje ob polni luni. Če rast ni bila zaželena, pa so takšne posege izvajali ob mlaju.
Tudi za pobiranje sadežev so obstajala navodila: za takojšnjo prodajo je bilo bolje obirati sadje ob polni luni, saj so bili plodovi takrat polnejši in privlačnejšega videza. Za daljše shranjevanje pa je bilo priporočljivo obiranje ob mlaju, ker so sadeži počasneje gnili in se bolje sušili.
Številne vrste zelenjave so prav tako pobirali ob mlaju, v tem času pa so zbirali tudi odpadlo listje. Plinij med drugim navaja, da so mlaji neškodljivi poleti, polne lune pa pozimi, z izjemo dveh dni: ljudje naj bi se bali predvsem zelo kratkih poletnih noči, ne pa dni.
V Plinijevem času so ljudje že razvili dokaj podrobno “znanost” o učinkih določenih nebesnih konstelacij in o vplivih luninih men na rast rastlin. Sam Plinij pa se pri tem sklicuje še na starejša obdobja, ko formalna znanost, kot jo je poznal on, še ni obstajala, a so ljudje kljub temu poznali povezave med kozmičnimi pojavi in dogajanjem na Zemlji.
Vpliv Lune se ni kazal zgolj pri rastlinah. Plinij omenja tudi učinke na živali. Zapiše, da mravlje med mlajem počivajo, medtem ko so ob polni luni zelo dejavne, celo ponoči. Ostrige in druge podobne živali hitreje rastejo ob polni luni, medtem ko se njihova rast ob mlaju upočasni. Kastracija bikov in drugih živali je najprimernejša ob pojemajoči luni.
Tudi pri ljudeh se kažejo učinki, povezani z Luno. Menstruacijski cikli pri ženskah so bili tradicionalno povezani z luninimi menami, prav tako spočetje in porod. Nosečnost še danes štejemo v luninih mesecih. Naraščajoča luna je pomenila lažje rojevanje, medtem ko naj bi porod ob pojemajoči luni potekal težje.
Plinij piše tudi o povezavi med luno in vremenskimi razmerami. Svetel in jasen lunin vzhod naj bi napovedoval lepo vreme, rdeč sij nevihte, če vzhaja zatemnjena, pa dež.
Podobna opažanja zasledimo tudi pri enem od najpomembnejših rimskih pesnikov Vergiliju. Njegova pesnitev Poljedelstvo (Georgike) predstavlja poetičen prikaz obdelovanja zemlje, sadnih dreves in reje živali, kjer je vsako opravilo povezano z nebesnimi pojavi.
Gospodar bi moral opazovati Sonce in Luno, Saturn, Jupiter, Mars, Venero in Merkur ter konstelacije zodiaka. Določena semena naj bi bila posejana, ko “lesketajoč bik s svojimi zlatimi rogovi odpre leto”. Če želi kmet pridelovati žito, mora počakati, da se plejade skrijejo ob jutranji zori (približno med 20. oktobrom in 8. novembrom). Za sajenje fižola ali leče je primeren čas, ko zaide ozvezdje Volarja.
Zgodovinska opažanja, kot jih najdemo pri Pliniju in Vergiliju, nas opominjajo, da je človek skozi stoletja razvijal občutljiv odnos do ritmov narave in vesolja – odnos, ki bi ga bilo vredno ponovno ovrednotiti, raziskati in premišljeno vključiti v prakse sodobnega kmetovanja in vsakdanjega življenja. A z razvojem moderne naravoslovne znanosti so žal takšna opažanja postopoma izgubila veljavo. Prevladalo je prepričanje, da zvezde, tako oddaljene od Zemlje, ne morejo vplivati na dogajanje na njej.
Od znanstvenega zavračanja do ponovnega priznanja Luninih vplivov
Zanimivi so prispevki dveh uglednih nemških znanstvenikov iz 19. stoletja – botanika Matthiasa Jacoba Schleidna (1804–1881) in psihofizika Gustava Theodorja Fechnerja (1801–1887). Fechner je bil prepričan, da Luna vpliva na vremenske pojave.
Na podlagi natančne analize meteoroloških podatkov je izračunal, da med polno luno pade več padavin kot ob mlaju; razmerje med količinama dežja naj bi znašalo 107 : 100 v korist polne lune.
Profesor Schleiden je do teh trditev zavzel kritično stališče. V odzivu je o Luni zapisal naslednje:
“Stara, izgorela krogla mrtve materije počasi kroži okoli Zemlje. Njena povprečna oddaljenost znaša približno 83.700 kilometrov, celotna orbita pa meri okoli 524.800 kilometrov. Za en obhod potrebuje 27 dni in skoraj 8 ur, medtem ko Zemlja v eni sami uri prepotuje približno 22.500 kilometrov. Lunina površina meri 1.111.000 kvadratnih kilometrov, kar ustreza kopnemu na južni zemeljski polobli oziroma približno desetini površine zemeljskih oceanov. Njena os tvori z Zemljo kot le okoli 5 stopinj. Občasno obrne Soncu hrbtno stran, in ker svetlobo prejema od njega, je v teh trenutkih za nas popolnoma temna.”
Schleiden nadalje izraža dvom o Lunini moči tudi na področju svetlobe. Poudarja, da odbija zgolj “majhen bel oblak” sončne svetlobe in podnevi povsem izgine iz vidnega polja. “Tudi toplota, ki bi lahko prihajala od Lune, je tako zanemarljiva, da dolgo niti niso verjeli, da sploh obstaja. Treba je bilo razviti izjemno občutljiv instrument (Mellonijev radiometer), da so jo sploh lahko zaznali. Celo njena gravitacijska sila je šibka. In ljudje si drznejo pričakovati, da bo to slabotno telo pomembno vplivalo na Zemljo.”
Schleiden je bil celo skeptičen do vpliva Lune na plimovanje. Njegovo stališče ponazarja širše znanstveno nasprotje, ki se je v 18. in 19. stoletju oblikovalo okoli razlage Luninega pomena. V tem kontekstu Luna postopoma izgublja svojo naravoslovno vrednost in postaja simbol astronomskega zanemarjanja.
Schleiden poudarja, da sta v 16. in 17. stoletju znanost in naravoslovje postopoma opustila astrološko vraževerje. Luna je v znanstvenem diskurzu postala zgolj eno izmed številnih nebesnih teles – brez posebnega statusa ali izjemnih vplivov na življenje na Zemlji. Po njegovem mnenju lahko kot njene učinke priznamo zgolj fizikalne sile, kot so gravitacija, svetloba in toplota, medtem ko bi bilo “nesmiselno sanjariti o stvareh, o katerih ne vemo ničesar”. Kot zaključuje:
“Prišli smo torej do spoznanja, ki so ga astronomi in pravi znanstveniki odkrili že pred stoletjem – in sicer, da lahko povsem upravičeno našo staro, šibko in nemočno Luno vržemo z njenega prestola vladavine nad Zemljo.”
To je bilo obdobje, v katerem je bilo s stališča znanstvene metodologije nesprejemljivo govoriti o kakršnem koli vplivu Lune ali drugih nebesnih teles na zemeljske pojave – preprosto zato, ker so bili ti objekti (po merilih časa) predaleč in fizikalno nevplivni.
V sodobnem času pa se znanstveni pogled ponovno širi. V ospredje prihajajo koncepti, kot so kozmični valovi in različne oblike sevanja, ki jih pojmujemo kot neposredne ali posredne vplive zvezdnih teles. Gre za področje, ki ni več vezano na metafiziko, temveč na fizikalno merljive pojave. Ta sevanja prihajajo iz različnih delov vesolja, prehajajo skozi snov, vplivajo na biološke sisteme ter povzročajo zaznavne fizikalne spremembe.
V tem kontekstu Luna znova pridobiva pomen. Eksperimentalno je bilo ugotovljeno, da njena sevanja vplivajo na delovanje radijskih in brezžičnih naprav – opažene so bile periodične motnje v oddajanju in sprejemanju elektromagnetnih valov, ki korelirajo z luninimi menami. Zaznane so bile maksimalne in minimalne vrednosti intenzivnosti signala, skladne z njenimi fazami.
Vpliv Sončeve aktivnosti
Georges Lakhovsky (1869–1942) je bil rusko-francoski inženir, izumitelj ter pionir biofizike, znan po svojih teorijah o vplivu elektromagnetnih valov na zdravje in življenje. Po selitvi iz Rusije se je ustalil v Franciji, kjer je deloval večino svojega življenja. Njegovo delo je bilo prelomno v prvi polovici 20. stoletja, zlasti v tridesetih letih, ko je objavil več knjig in člankov na temo kozmičnih sevanj in njihovega vpliva na žive organizme.
Ena njegovih najvplivnejših knjig, The Secret of Life, prinaša izjemno zanimive uvide v povezanost naravnih pojavov in elektromagnetnih sil. Prvotno je bila izdana v francoščini (Le Secret de la Vie, 1929), nato pa prevedena v nemščino, italijanščino, španščino in nazadnje v angleščino.
V osmem poglavju te knjige Lakhovsky analizira vplive Sončevih peg in kozmičnih sevanj na življenje in zdravje.
Opozarja, da Sonce ne oddaja le svetlobe in toplote ter ultravijoličnih žarkov, temveč tudi elektromagnetne valove, ki postanejo izrazito močni med izbruhi protuberanc – torej med pojavom Sončevih peg.
Lakhovsky v knjigi The Secret of Life omenja delo Henrija-Alexandra Deslandresa (1853–1948), enega vodilnih francoskih astrofizikov svojega časa, kot eno izmed opornih točk za svojo teorijo o vplivu kozmičnih valov in elektromagnetnih motenj, ki jih povzročajo Sončeve pege, na življenje ter vremenske in geološke pojave na Zemlji. Deslandres je bil pionir spektroskopije in direktor Observatorija v Meudonu, ki je bil v začetku 20. stoletja eno ključnih svetovnih središč za raziskovanje Sončeve aktivnosti. Pod njegovim vodstvom so raziskovalci sistematično preučevali vpliv Sončevih izbruhov in peg na zemeljske pojave, kot so plimski valovi, potresi, poplave in druge naravne katastrofe.
Prav ti podatki o povečanem elektromagnetnem sevanju v določenih cikličnih obdobjih so Lakhovskemu služili kot empirična osnova za trditev, da Sončeva nihanja prek interferenc s kozmičnimi valovi vplivajo na biološke ritme, zdravje in podnebje na našem planetu.
Lakhovsky opozarja tudi na vpliv Sonca na vreme. Že leta 1652 je italijanski znanstvenik Riccioli opozoril na to povezavo, ki jo je leta 1801 potrdil William Herschel. Leta 1887 je astrofizik Baxendell dodatno dokazal, da se povprečna temperatura na Zemlji giblje sorazmerno s številom Sončevih peg.
Poleg kratkoročnih ciklov, kot je znani 11,5-letni Sončev cikel, Lakhovsky navaja tudi dolgoročna obdobja interferenc, ki trajajo med 33 in 35 leti. Te cikle je odkril raziskovalec Brückner s preučevanjem padavin. Meritve, opravljene v Madrasu, Washingtonu in na več kot stotih drugih observatorijih, so pokazale, da zunaj tropskega pasu sončno sevanje povzroča izmenjujoča se obdobja dežja in suše v približno 35-letnih intervalih. Enako cikličnost so zaznali tudi pri premikih ledenikov in spremembah gladin jezer, kar dodatno potrjuje vpliv kozmičnih sil na geofizikalne pojave na Zemlji.
Sir William Herschel, ugledni britanski astronom iz 18. in začetka 19. stoletja, je med prvimi opozoril na povezavo med Sončevo aktivnostjo in stanjem vegetacije. Ugotovil je, da v obdobjih, ko na Soncu ni bilo vidnih Sončevih peg, hkrati prihaja do pomanjkanja vegetacije, kar je pomenilo tudi slabše letine.
Podobno je leta 1901 francoski astronom Abbé Théophile Moreux opazil, da je pridelava pšenice – tako v Franciji kot v drugih delih sveta – v grobem sledila spremembam v intenzivnosti Sončevega sevanja. To je še ena potrditev vpliva Sonca na prehransko varnost in svetovno gospodarstvo.
Pomemben prispevek k tej tematiki je dal tudi dr. Walter Johannes Stein, urednik revije The Present Age (Sedanji čas). V posebni številki iz junija in julija 1937 je objavil delo z naslovom The Earth as a Basis for World Economy (Zemlja kot temelj svetovne ekonomije).
V sedmem poglavju se ukvarja s sončnimi in planetarnimi vplivi na podnebje, vreme in posledično na pridelavo hrane ter oblikovanje cen.
Poudarja: “Odkrili so, da sta maksimum in minimum Sončevih peg povezana s cikloni in količino padavin, čeprav ne brezpogojno, temveč glede na geografski položaj področja opazovanja. Kar zadeva poletne monsune v Indiji, je bilo potrjeno, da je v letih z največjo količino Sončevih peg količina padavin večja, kot kadar je Sončevih peg najmanj. Medtem ko se s količino zimskih padavin v Severni Indiji dogaja ravno nasprotno.”
Ta opažanja potrjujejo, da je povezava med Sončevo aktivnostjo in vremenskimi vzorci resnična, vendar ni povsod enaka. Učinki Sončevih peg se razlikujejo glede na geografski položaj in letni čas. Na primer, v obdobjih intenzivnih Sončevih peg:
V osrednjih delih Severne Amerike in ob obali Labradorja nastopajo nekoliko nižje temperature. Po drugi strani pa od Biskajskega zaliva do Spitsberga prevladujejo višje temperature. Obratno – v obdobjih minimumov Sončevih peg so leta praviloma bolj mrzla, medtem ko maksimumi prinašajo toplejša leta.
Ta raznolikost učinkov kaže na fascinantno lastnost kozmičnih vplivov: en sam pojav – kot so Sončeve pege – lahko povzroči nasprotne učinke v različnih regijah sveta. Ta raznolikost se zdi prej pravilo kot izjema in še danes ostaja pomembno raziskovalno področje na presečišču astronomije, klimatologije in agronomije.
Klimatske soodvisnosti: Ko se Kanada dotakne Japonske in Islandija vpliva na Nemčijo
Na videz nepovezani kraji na Zemlji so pogosto ujeti v občutljivo mrežo klimatskih soodvisnosti. Severna Japonska, na primer, prideluje obilne količine riža, kadar je avgust topel – a ta toplota je lahko v presenetljivem obsegu odvisna od zračnega tlaka na jugovzhodni obali Kanade v aprilu.
Sodobna znanost je šele na začetku razumevanja teh globalnih povezav. Na primer, večja temperaturna razlika med površjem Atlantskega oceana in globino 200 metrov napoveduje višji pridelek na Norveškem. Ta pojav vpliva celo na donos pšenice in rži v Nemčiji. Podobno velja za poledenelost okoli Islandije: če je spomladi delež ledu majhen, to običajno napoveduje ugodnejše pogoje za pridelavo koruze v Zahodni Evropi in Severni Nemčiji.
Tako kot Sončeve pege ali spremembe v oceanskem kroženju imajo tudi ti vzorci različen vpliv glede na regijo. Če bi jih popolnoma razumeli, bi jih morda lahko dojemali kot organske soodvisnosti v živem planetarnem sistemu, podobno kot medsebojno delovanje organov v telesu.
Pomembno je poudariti, da same Sončeve pege niso temeljni pojav. Številni znanstveniki so pokazali, da so njihovi cikli povezani s položajem in vplivom planetov, kar nakazuje na še bolj zapleteno dinamiko znotraj našega osončja.
Raziskave različnih znanstvenikov – med njimi so Kristian Birkeland, E. W. Brown, Arthur Schuster, Franz J. Goeschel, Elsworth Huntington, Vladimir B. Schostakowitsch in Inigo Jones – so pripeljale do pomembnega spoznanja: obdobje Sončevih peg je le izraz kompleksnih planetarnih ciklov. V ozadju dogajanj, ki jih običajno pripisujemo neposredno Soncu, delujejo gravitacijske in elektromagnetne sile planetov.
Planeti vplivajo na dogodke delno neposredno, delno pa prek Sonca, ki posreduje njihov vpliv skozi sevanje. Ker Sonce seva navzven proti gravitaciji, planetarne sile pa so stalno navzoče v območjih teh sevanj, se sončni žarki vplivu planetov nikakor ne morejo izogniti.
Do zdaj je bila Venera edini planet, pri katerem so sistematično opazovali neposredne vplive na sončno aktivnost. Henry Ludwell Moore, ameriški ekonomist in znanstvenik, je pokazal na ritmično povezavo med cikli Sončevih peg in Venerinim orbitalnim gibanjem. Njeni vplivi so še posebej izraziti vsakih osem let, ko so njeni žarki močni in izraziti.
Presenetljivo pa Venera v teh trenutkih ne kaže polnega obličja – vidimo le krajec, z bledo osvetljeno senco. Takrat je planet v konstelaciji, v kateri je Zemlji najbližje, in čeprav je osvetljena le približno četrtina njenega diska, sije izjemno močno. Njena svetloba takrat presega svetlost v času, ko je v polni fazi, prav zaradi prostorske bližine do Zemlje.
To pomeni, da intenzivnost svetlobe in vpliva ni nujno odvisna od stopnje osvetljenosti, temveč predvsem od razdalje med Venero in Zemljo. Venera tako postane neposredni prenašalec planetarnih vplivov na Sonce in Zemljo, in s tem ključni dejavnik pri oblikovanju ritmov Sončeve aktivnosti.
Ekonomija in vesolje
Vse te kozmične in meteorološke ritme so znanstveniki različnih področij skozi zgodovino proučevali tudi z ekonomskega vidika, o čemer danes obstaja precej obsežna literatura. Zanimivo je, da je eden izmed prvih, ki je opozoril na povezave med Sončevo aktivnostjo in gospodarskimi kazalci, prav Sir William Herschel, utemeljitelj sodobne astronomije.
Po branju temeljnega dela Adama Smitha, očeta klasične ekonomije, in njegovih analiz gibanja cen, se je Herschel lotil lastnih opazovanj.
Osupel je ugotovil, da se obdobja Sončevih peg natančno ujemajo s cikli sprememb v cenah osnovnih živil. Ta opažanja so nakazovala globoko povezavo med kozmičnimi ritmi in ekonomskimi procesi – idejo, ki je bila v njegovem času izjemno napredna.
Vendar pa znanstvena skupnost na to odkritje ni reagirala, saj je prišlo iz “napačne smeri”. Ker je astronom in ne ekonomist prvi zaznal to povezavo, odkritje ni prejelo resne pozornosti. Astronomi so Herschlu očitali, da se spogleduje z ekonomijo – področjem, ki se jim je zdelo zunaj njegove pristojnosti. Takšna disciplinarna togost je ponovno pokazala, kako lahko sodelovanje med znanostmi zavre nerazumevanje, namesto da bi omogočilo preboj.
Herschlovo delo je postalo še en primer “nesrečnega vmesnega položaja”, kjer pomembno interdisciplinarno opažanje ostane prezrto zaradi institucionalnih meja. Podobni primeri se pojavljajo tudi danes, vendar prav takšna zgodovinska opozorila kažejo, da resnično razumevanje naravnih in družbenih ritmov pogosto zahteva preseganje disciplinarnih okvirjev.
Posebno mesto med raziskovalci klimatskih in ekonomskih ritmov zavzema Henry Arktowsky, ki je med prvimi prepoznal, da je zemeljski temperaturni sistem organska celota, v kateri je vsak del tesno prepleten z drugimi. Njegovo spoznanje je temeljilo na razumevanju atmosferskih, oceanografskih in geografskih dejavnikov kot medsebojno povezanih podsistemov.
Podobno sta tudi Sir William Beveridge in Westerguard proučevala te pojave z ekonomskega vidika. Njuna dela so pomagala osvetliti, kako naravni cikli – kot so Sončeve pege ali klimatska nihanja – vplivajo na pridelavo hrane, cene in stabilnost gospodarstev.
Eduard Brückner je natančno preučil, kako klimatska nihanja vplivajo na pridelek in ceno koruze, kar je postal ključen prispevek k razumevanju meteoroloških problemov. Njegovo delo še danes velja za najboljši uvod v povezave med klimo in ekonomijo, obenem pa njegovi opisi ostajajo berljivi in znanstveno temeljiti.
Tudi zoologi so pokazali zanimanje za vpliv Sončeve aktivnosti. Njihove raziskave so dodatno potrdile, da ima ritem Sončevih peg konkretne učinke na življenje na Zemlji – tako biološke kot gospodarske. Zelo pomembno delo je prispeval Vladimir P. Schostakowitsch v knjigi O periodičnem valovanju naravnih pojavov (1931), kjer se je s pomočjo obsežne literature temeljito ukvarjal z vplivi Sončevih ciklov na gospodarsko življenje.
Lakote, vino in kozmični ritem
V osmem poglavju knjige The Secret of Life Georges Lakhovsky navaja uradna poročila, ki potrjujejo, da se v Indiji lakota ponavlja vsakih enajst let – kar sovpada z znanim ritmom Sončevih peg.
Nadvse zanimiva je tudi primerjava statistik observatorija v Meudonu z letinami vin iz regij Bourgogne in Beaujolais. Rezultati so presenetljivi: najboljše letine vrhunskih vin sovpadajo z leti maksimalne Sončeve aktivnosti. Lakhovsky je s pomočjo dokumentacije gospodarskih zbornic iz Bordeauxa in Burgundije pokazal naslednje ujemanje:
Posebna omemba gre tudi znamenitemu vinu iz leta 1811, znanemu kot kometovo vino, ki je slovelo po izjemni kakovosti. To je bilo morda posledica intenzivnega sevanja kometa, ki je tistega leta potoval mimo Zemlje – še ena potencialna kozmična komponenta v kmetijskem ritmu.
Vpliv Sončevih peg na zdravje ljudi
Georges Lakhovsky je trdil, da lahko elektromagnetne motnje, ki jih povzročajo Sončeve pege, vplivajo na človekovo počutje.
Po njegovem mnenju lahko ti kozmični ritmi sprožajo utrujenost, zmanjšano vitalnost in rahla zdravstvena neravnovesja, čeprav ne vodijo neposredno v bolezen.
Luna in voda: Ciklični vplivi na sterilizacijo
Lakhovsky poroča o poskusih, ki jih je leta 1929 opravil z vodo v laboratorijih Salpêtrière in Inštitutu Pasteur v Parizu. V teh eksperimentih je ugotavljal, kako se spreminja učinkovitost sterilizacije tekočin z neposrednim stikom s kovinskimi prevodniki – natančneje, s srebrom – glede na lunine mene. Rezultati so bili presenetljivi.
Aprila med polno luno je za sterilizacijo vode potreboval 26 ur. Maja, prav tako ob polni luni, je postopek trajal že 40 ur. Še bolj nenavadno je bilo opažanje 18. junija, štiri dni pred polno luno, ko stik vode s srebrom ni imel sterilizacijskega učinka – ravno nasprotno: rast bakterij se je povečala. V obdobju pojenjujoče lune pa je bila voda sterilizirana že v 6 do 7 urah.
Ti rezultati kažejo na očitno povezavo med luninimi fazami in delovanjem kovinskih snovi. Lakhovsky pri tem uporablja srebro, kovino, ki je v številnih tradicijah – alkimističnih, astroloških in medicinskih – povezana z Luno. Prav v letu, ko je Lakhovsky objavil rezultate teh poskusov, je izšla tudi knjiga Delovanje zvezd v zemeljskih snoveh (Sternenwirken in Erdestoffen), s poglavjem Srebro in Luna (Das Silber und der Mond), v kateri so bili predstavljeni sorodni eksperimenti, izvedeni na Biološkem inštitutu Goetheanuma v Stuttgartu.
V teh poskusih so z uporabo filtrirnega papirja in raztopin srebrove soli prav tako dokazali, da lunina mena vpliva na fizikalne lastnosti snovi. Rezultati obeh raziskav – francoske in nemške – se dopolnjujejo in potrjujejo domnevo, da Luna ni le simbol ali vpliv na plimovanje, temveč ima merljiv učinek tudi v mikroskopskih in kemijskih procesih.
Ti izsledki ponovno odpirajo vrata razumevanju, ki ga je človeštvo nekoč že imelo, a ga je sodobna znanost za čas zanemarila: vsakemu planetu pripada specifična kovina, ki z njim resonira. V starih sistemih je Mars povezan z železom, Sonce z zlatom, Saturn s svincem in Luna s srebrom. Danes lahko te povezave ponovno preučujemo z znanstvenimi metodami in jih eksperimentalno potrjujemo. Ta povezava med kozmičnim in snovnim odpira možnost, da se ponovno srečata starodavna modrost in sodobna znanost.
Luna kot pomemben dejavnik v subtilni dinamiki narave
Skupna ugotovitev obeh raziskovalnih linij je, da Luna ni le pasivno nebesno telo, temveč aktivni element v naravnem sistemu, ki lahko spreminja fizikalne in biološke procese na Zemlji – v tem primeru sterilizacijo in bakterijsko rast v vodi.
Luna in voda sta eno. Kjer koli je prisotna voda, tam deluje tudi Luna. Vendar moramo besedo voda razumeti v širšem smislu. Ne gre le za deževnico ali destilirano tekočino, temveč za predstavnico tekočega stanja snovi nasploh.
Lunin ritem je zapisan vodi. Plima ne nastaja zgolj zato, ker bi Luna stalno privlačila vodo z neko zunanjo silo. Obstaja globlji razlog za to povezanost. V davnini, ko je bila Luna še del Zemlje – kar priznavajo številne kozmološke teorije – naš planet še ni bil trden, kot je danes. Bil je v tekočem stanju kot ogromno telo, podobno oceanu. Ko se je Luna izločila iz Zemlje, je Zemlja postopoma postala trdna. Vendar je vsa preostala “voda” na Zemlji ohranila Lunin značaj. Tudi Luna sama je otrdela, toda njeni ritmi so isti kot ritmi vsega tekočega, vsega vodnega na Zemlji.
Za konec
V uvodu h knjigi Skrivnost življenja (The Secret of Life) Georgesa Lakhovskyja je profesor d’Arsonval, ugledni francoski fiziolog in fizik, zapisal pomenljive besede, ki uokvirjajo znanstveni in filozofski duh tega dela:
“Vesolje je polno nam neznanih sil in živa bitja sevajo – čeprav tega ne vidimo, je pomen tega pojava pritegnil pozornost nekaterih opazovalcev. To so dejstva, ki sem jih že davno sprejel. Vse je mogoče. Toda sprejmemo lahko zgolj tisto, kar lahko dokažemo s poskusi. Ideje norega človeka se bistveno razlikujejo od zamisli genija zato, ker poskusi ovržejo ideje prvega in potrdijo ideje drugega.”
S tem uvodnim premislekom je d’Arsonval mojstrsko povzel temeljno znanstveno načelo, ki povezuje odprtost duha z eksperimentalno preverljivostjo. Njegove besede ne odklanjajo neznanega – ravno nasprotno, pozivajo k pogumu, da se raziskuje tudi tisto, kar je na meji vidnega, a le, če je človek pripravljen svoja opažanja podvreči metodičnemu preizkusu.
Katja Temnik
