Tisti, ki uničuje in zatira, ali tisti, ki živi v harmoniji z naravo in spoštuje življenje v vseh njegovih oblikah?
Kolonialni narativi so prvinska ljudstva označevali za necivilizirana, primitivna, divja. Divjost so povezovali z neznanjem in jo uporabili kot opravičilo za izvajanje pošastnega nasilja, prisilne asimilacije in krvavih genocidov. Metode za "civiliziranje" avtohtonih ljudstev so bile grozljivo destruktivne, paradoksalno necivilizirane in brutalne.
V Kanadi in Avstraliji so otroke iz avtohtonih skupnosti prisilno pošiljali v internate, kjer so jih učili evropskih vrednot in krščanstva in jih kaznovali za govorjenje maternega jezika ali prakticiranje svojih kulturnih običajev.
Staroselce v Latinski Ameriki so španski kolonialisti in misijonarji spreobračali v krščanstvo, uničevali njihova svetišča, prepovedali njihove avtohtone religije in uvajali krščanske obrede. V Afriki so se bila številna avtohtona ljudstva pod grožnjo nasilja ali izgube osnovnih življenjskih virov prisiljena odpovedati tradicionalnemu verovanju in praksam. Prisilili so jih v delo na plantažah in v rudnikih – v suženjstvo, ki je zaradi izčrpanosti, bolezni in zlorab povzročilo na milijone smrti. Izvajali so različne politike razlastitve in jih v pohlepu po izkoriščanju naravnih bogastev izrinili z njihovih ozemelj.
Kdo je torej zares divji? Tisti, ki uničuje in zatira, ali tisti, ki živi v harmoniji z naravo in spoštuje življenje v vseh njegovih oblikah?
Prvinska ljudstva so bila označena kot divja zaradi svojih drugačnih življenjskih slogov, kulturnih praks in družbenih struktur, ki niso ustrezale dominantnim evropskim normam. Njihove tradicionalne načine življenja, kot so lov, nabiralništvo in poljedelstvo, so kolonialisti razumeli kot zaostale v primerjavi z industrializiranim in tehnološko naprednim življenjem.
Tudi kulturne prakse, vključno z obredi, verovanji, umetnostjo in jezikom, so bile tarče prezira, pa čeprav imajo avtohtone kulture svoje kompleksne mitologije, duhovne obrede in umetniške izraze. Ta marginalizirana ljudstva so namreč globoko povezana s svojo zemljo. Zemlja zanje ni le vir preživetja, temveč temelj njihove identitete, kulture in duhovnosti. Zemlja je njihov poglavar, ki mu zvesto služijo – zato živijo trajnostno in okolju prijazno. Ohranjajo bogato zakladnico tradicionalnega znanja, ki so ga pridobili in prenašali skozi generacije in vključuje naravno medicino, kmetijske tehnike, lovske metode, upravljanje naravnih virov in trajnostne prakse, ki omogočajo sožitje in harmonijo z okoljem. Imajo bogate kulturne tradicije, obredje, umetnost, glasbo, ples. Njihove skupnosti temeljijo na močni medsebojni povezanosti, spoštovanju prednikov in starodavnih običajev.
Po vsem svetu po podatkih organizacije Amnesty International živi več kot 5000 različnih avtohtonih ljudstev, ki skupaj štejejo približno 476 milijonov ljudi, kar predstavlja 6,2 odstotka svetovnega prebivalstva. Ta ljudstva so razpršena v več kot 90 državah na vseh celinah, razen na Antarktiki, in govorijo več kot 4000 jezikov. Čeprav se njihove kulture, jeziki in običaji močno razlikujejo, se soočajo s podobnimi izzivi in težavami.
Le kakšen bi bil naš planet v rokah staroselcev?
Divjost gre danes razumeti drugače: kot prvobitni arhetip, ki živi v vsakem izmed nas. Kot instinktivno, intuitivno plat človeške narave. Kot stik s svojimi globokimi notranjimi viri, čustvi, instinkti in naravnimi cikli. Biti neomejen s pričakovanji družbe. Slediti svoji lastni poti in modrosti. Biti svoboden in avtentičen. Biti naraven – kot staroselci. Kajti tudi narava je v svoji nepredvidljivosti in neskončni raznolikosti divja.
V teh zadnjih divjinah se skriva duša planeta. Tukaj človeški egoizem še ni povsem izničil prvobitne lepote. Te poslednje divjine so neprecenljive zakladnice človeške modrosti in ljudstva, ki tam živijo, niso zgolj ostanki preteklosti, temveč ključni del naše skupne človeške družine.
So živi laboratoriji, kjer se razvijajo rešitve za globalne izzive, s katerimi se soočamo danes. Prav v njihovi modrosti se nahaja ključ do trajnostne in pravične prihodnosti.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister v novi številki Sense avgust/september 2024; v prodaji od 2. avgusta
V novi številki Sense preberite:
SENSA POGOVORI
- Marko Lakovič o raziskovanju zadnjih plemenskih kultur: "Žene te samo želja po opozarjanju, sporočanju, prošnji, da bi kdo prisluhnil in se zamislil"
- Boris Čok o staroverstvu: "Ravnanje ter čaščenje narave starih ljudstev in njihova duhovnost bi nam morali biti vzgled"
100% RESNIČNO
- Jasmina Jerant o primeru Anhovo: "Ne verjamem v angele. Videla sem jih pa vseeno. V Anhovem."
- Ingmar Nieuwold, Nizozemec v Sloveniji: "Moj pogled na svet se je močno spremenil"
- Mateja de Laat o šolanju na domu in učenju brez ovir
- Načela rodovnega šolanja
- Gozd kot učilnica za življenje
- Vpliv kontaktnih športov na otroški um
- Kako spijo naši mladostniki
- Timijan – njegovo bitje in mistika
SPECIAL: PROBIOTIKI
- Vse skrivnosti probiotikov - celovit vodnik po naravnih in industrijsko izoliranih probiotikih
- Kako fermentirati zelenjavo
ZELENO ŽIVLJENJE
- Herbarijska popotovanja z Danetom Kataliničem: Pod poletnim soncem
- Katja Temnik: Človek, ne stroj, je temelj kmetije
LEPOTA BIVANJA
- En svet, ena družina: Maori med ponosom in ponižnostjo
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj