Ustavljen svet, samsko življenje, zmenkarije in glaž vina.
V letu, kjer je svet ustavil svet, se je spremenilo vse.
Šola od doma.
Delo od doma.
Maske vedno in povsod, čeprav smo jih že prej imeli, le da jih videli nismo, ampak čutili.
Šport le zunaj in preko Youtube-a.
Trgovine poredko, ampak z obveznimi vozički.
Zakonov preveč, sledljivost je nemogoča.
Omejitev vsega, da lahko te omejitve kar na tržnici prodajamo, vse dni v letu.
Kako v svetu izolacije samo biti?
Kdo nas testira?
Vesolje?
Prodaja belega žajblja in palo santa je narasla.
Upanja se večajo, obupi tudi.
Spanje je oteženo, skrbi pa večje.
CBD, melatonin, antidepresivi, dihalne vaje, ni da ni, vse samo da za-dihamo.
Želja po svobodi in bližini pa ima neskončne višave.
Samsko življenje
Beremo, kako je težko, ko je cela družina doma večino leta, kako se pari končno spoznavajo, kako je več razhodov in ločitev. Kaj pa samski ljudje? Zakoni so velevali, da so omejena druženja le na določena gospodinjstva, razne prepovedi o vsemu so sledile. S kom so se pa lahko samski ljudje družili? Izločitev kar tako? Huh! Dihajmo. Saj je OK. Sem sama kriva, da sem sama, a ne? Je kaj narobe z mano? Kako dišati, se odpreti, odblokirati, razpreti? Oh, ponovi vajo: palo santo, meditacija, dihalne vaje, hvaležnost, manifestiraj, vizualiziraj, dihaj ponovno. Saj bo bolje.
Ampak ni.
V enem trenutku, letu samote in hkrati večjega sočutja se na lastnem kavču v petek zvečer doma zaveš, da si nad 30, in da vse, kar si želiš, je bližina, varnost, intima, posluh in objem. Pametne knjige pravijo, da to pa najdeš v sebi. No... Po celemu letu izolacije postane želja večja, razumevanje in raziskovanje manjše, potrpežljivost na psu.
Vsak dan v isto službo, isti obrazi, z istimi prijatelji, isto mesto, isti gozd, WhatsApp, Viber, Zoom, Teams. Kje so novi obrazi? Nove duše? Priložnosti, dišave?
Zmenkarije
Sprejmeš, da so virtualne zmankarije možnost. Skočiš noter, radovedno, ampak malenkost obsojajoče, sprejmeš. Vse na glavo. Privat razgovori, opcija "sextinga", neskončno predstavljanje, kot da si na razgovoru, čudni "intro", zanimiv klik, zbrišeš profil, narediš novega, se preseliš na Instagram, debatiraš naprej, se ohladiš, napališ, si "ghost-an", ugotoviš, da so ljudje drugačni, da je vse to drugače... Utrujajoče in zmedeno na trenutke v svetu, ki ga ne poznaš in se težko poistovetiš.
Virtualni zmenki so zanimiva zadeva. Poteka na način, kot ga nismo vajeni. Najprej slika, brez mimike, brez zvoka, brez dišav, brez porporcij, brez višine. Samo slika. Levo, desno, klik, "match". Nenavadno, ampak OK. Debata, aha, dodaten "match".
Pogovor je bolj odprt, ljudje več povejo kot v živo. Nato se dobiš (če se), pogovor dobi barve. Zmeda in hitro usklajevanje vseh informacij z vizualizacijo. Začne se z druge strani, več veš o človeku, ne poznaš pa mimike, skočiš globlje ali bolj površno, nato dodajamo vizualne osnove. Sam sebi ne verjameš, da si v tem, ampak si in greš naprej. Malo pavze, ponoven priklop, ni ti ravno jasno.
Glaž vina na upanje
Sama doma si natočim glaž vina in pomislim, da sem zadnjič po dolgem času v eni športni dvorani doživela pogled z enim dečkom, ki ni bil virtualen.
Vrhunec leta, ki mi je dal vedeti, da nič ne traja večno, da obstaja upanje in da se vse dogaja z namenom, kot bi tiste pametne knjige rekle, ki mi grejo včasih res na živce.
Kaj pa drugače? A, kako sem? Danes dobro, vprašaj me jutri. V nepredvidljivem svetu živimo.
Čin - Čin... na ljubezen!
Sanja
