Dr. kineziologije opozarja: Zakaj ni dobro, da se otroci prezgodaj začnejo ukvarjati s kontaktnimi športi

Pri svojem razmisleku se opira na spoznanja in dela različnih avtorjev s področja možganov, učenja in nevroplastičnosti ter jih povezuje z desetletji lastnih izkušenj na področju športne pedagogike. Njegov pogled odpira vprašanje, o katerem je vredno razmišljati: kaj se dogaja z otrokom, ko tekmovalnost, telesni kontakt in pritisk po uspehu postanejo del športa že zelo zgodaj?

»Vse, kar človek počne – od razmišljanja, občutkov, gibalnih dejavnosti do družabnih doživetij – vodijo možgani! So torej organ osebnosti, značaja, temperamenta, emocij in inteligence. Svoj vpliv imajo na vsako našo odločitev,« pravi Daniel G. Amen v predgovoru h knjigi Joeja Dispenze Odvadite se biti to, kar ste: Kako izgubiti svoj um in ustvariti novega (2019), ko jih primerja z »računalnikom, ki pa ima tako strojno kot programsko opremo. Zaradi te povezave imata lahko eden na drugega dramatičen vpliv.

In ker doživljamo v življenju vse mogoče travme – otroci in mladina jih v velikem obsegu doživljajo tudi pri učenju, treniranju in tekmovanju v kontaktnih športih –, le-te močno vplivajo na zdravje njihovih možganov!«

Pri tem dr. Amen, nevrolog, opiše svoj lasten primer: »Starejši brat me je nadvse rad suval. Zaradi nenehne napetosti in strahu, ki sem ju občutil, sem bil bolj tesnoben. S tesnobo so bili prežeti tudi moji vzorci razmišljanja. Vedno sem bil na preži in nikoli nisem vedel, kdaj se bo zgodilo kaj slabega. Ta strah je izzval dolgotrajno pretirano aktivnost (anksioznost, čustvo neoprijemljivega strahu) v središčih za strah v mojih možganih. Težave sem bil sposoben odpraviti šele pozneje v življenju.«

Avtor v svoji kratki predstavitvi zaključuje, da »zato ni pametno dovoliti otrokom, da se prezgodaj ukvarjajo s kontaktnimi športi«, in kot primer navede nogomet in hokej.

Ti športi – kot pove že ime – pri otrocih pustijo negativne izkušnje v obliki travm, tj. možganske brazgotine, in če se to ponavlja na daljši rok, možgani ustvarjajo neustrezne sinaptične povezave.

Avtor torej ocenjuje, da moramo otroke preventivno odvrniti od pogostega in dolgotrajnega učenja ter treniranja kontaktnih športov.

Ker dr. Amen seveda ni kineziolog, omenja najnevarnejša športa v ameriškem okolju, torej nogomet in hokej, medtem ko bi stroka naštela še celo vrsto podobnih, kot so rokomet, vaterpolo, košarka in zlasti cela množica borilnih športov.

Sicer pa sem se tudi sam kot avtor te študije srečeval s tovrstnimi problemi; najprej pri nogometu, ko sem kot sedemnajstletnik igral v B-ekipi mestne reprezentance, kjer mi je glavni napadalec A-moštva dobesedno namerno skočil na stopalo in me poslal za dva meseca v mavec (vzrok je bil, da sem bil na desnem krilu v šprintu na sto metrov kar šest sekund hitrejši od njega), nato pa kot učitelj in trener pionirske klubske košarke, kjer so mulci iz mestnih ekip dobesedno brcali in spotikali mojega skoraj dva metra visokega pivota, ki je bil sicer prav zaradi višine zelo slab z vidika koordinacije, je pa pobiral odbite žoge – v eni od končnic starejših pionirjev so mu tako zvili gleženj, da zaradi mavca ni mogel igrati kar tri mesece.

Kontaktni športi torej pri otrocih povzročajo točno takšno stanje, kakršnega omenja dr. Amen, in sicer pretiran negativen vpliv na možgane, ki odreagirajo s tvorbo neustrezne nevrološke mreže – natanko tako kot dr. Amen omenja svoje mladostne izkušnje.

Možgani – materialni del našega uma

Da bi lahko razumeli tezo dr. Amna oziroma za nas še hipotezo, namreč da večletno ukvarjanje otrok in mladine s kontaktnimi športi kvarno vpliva na razvoj povezanosti ali gostote možganske mreže in s tem na njihov um, bomo pregledali nekaj znanstvenih podatkov o sestavi možganov, saj je od njihove anatomije odvisna tudi funkcija posameznih delov.

Joe Dispenza je v že omenjeni knjigi prikazal razčlenitev možganov v tri sfere, in sicer:

• neokorteks kot razmišljajoč in akcijski del;
• limbični ali čustveni del, ki skrbi za kemične snovi v telesu, in
• mali možgani, kjer je sedež podzavestnega uma.

Neokorteks

NEOKORTEKS obdeluje podatke preko razmišljanja in početja, nakar nas spodbuja, da živimo skladno z naučenim. Predstavlja središče zavestnega uma, ki omogoča, da se »učimo, pomnimo, logično sklepamo, analiziramo, načrtujemo, ustvarjamo, tehtamo možnosti, izumljamo in se sporazumevamo! Hkrati se v njem shranjujejo podatki o čutnih zaznavah. Preko čutil nam torej omogoča povezanost z okoljem« (Dispenza, 2019, str. 157).

Vse našteto pomeni procesiranje (obdelovanje) podatkov, te dejavnosti pa povzročijo nove sinaptične povezave. Širijo se torej nove nevronske mreže. Neokorteks seveda obdeluje tudi ideje, ki jih še nismo izkusili in ki so potencialno pripravljene, da jih uresničimo. Vse to imenujemo znanje, ki je predhodnik izkušenj.

Limbični možgani

LIMBIČNI MOŽGANI so kot kemični možgani zadolženi za čustvovanje. Informacije, ki jih čutila pošiljajo neokorteksu in ki bodo osnova za nove izkušnje, ustvarjajo ob ponavljanju in utrjevanju teh novih dogodkov nove nevronske povezave.

Pri tem se nevronska mreža oblikuje tako, da odseva konkretni dogodek: pri dr. Amnu je bratovo fizično suvanje povzročilo, da se je zaradi bojazni in strahu oblikovalo drugače, kot bi se brez teh negativnih akcij, saj čustveni del pri tem izloča kemične snovi (zato izraz kemični možgani), t. i. nevropeptide.

Dispenza to imenuje »kemični koktajl«, ki ima specifičen podpis, saj zajema in odseva čustva, ki jih oseba doživlja v tistem trenutku. Z novim izkustvom se je v mladosti pri dr. Amnu ustvarilo novo čustvo (strah, anksioznost). Čustva so bila tako končni izdelek njegovih izkušenj na osnovi bratovih suvanj.

Vsaka nova izkušnja – brcanje, potiskanje, vlečenje – pri nogometu ali hokeju ustvari in/ali utrdi novo izkušnjo, ta pa aktivira nove gene na novo. Avtor pove, da čustva dobesedno »spodbujajo telo, da na kemični ravni zapiše dogodek, otrok pa to utelesi. In to mu omogoči, da se spomni, kaj se je naučil in/ali izkusil« – žal tudi negativne izkušnje, kar je tudi predmet te študije.

Na tej ravni vidimo, kako otroka intenzivne izkušnje zaznamujejo po čustveni plati. In zakaj so to INTENZIVNE izkušnje? Zato ker so njihove posledice v kontaktnih športih lahko izjemno koristne za napadalca, kršitelja pravil. V končni fazi se otroci v takšnih situacijah, ki pa jih je v konkretnem delu treninga ali tekme na desetine, znajdejo v enakem položaju kot na začetku pretepa, ki ga sodnik sicer prepreči (ali pa tudi ne), a otroška psiha deluje, kot da se je zgodil (pretep, borba, napad za vsako ceno).

Torej, znanje je stvar uma, izkušnje pa telesa! Otrok lahko tako z znanjem ali umom ugotovi in načrtuje, kako lahko z nedovoljeno akcijo doseže konkreten cilj, in tako ustvari novo telesno izkustvo, torej to doživi, utelesi na čustveni ravni. Vse to se v obliki kemičnega koktajla »zapiše« v nevronsko mrežo.

Čim mlajši je otrok, tem hitreje bo to izkušnjo ali stopnjo dosegel, saj se hitreje uči (glej Gopnik idr., Znanstvenik v kolijevki, 2003; Dryden in Vos, Revolucija učenja, 2001).

Mali možgani

MALI MOŽGANI shranjujejo misli, stališča in vedenjske vzorce, zato predstavljajo spominsko središče. »Vsak nevron v malih možganih se lahko poveže z od dvesto tisoč do milijon drugimi celicami. Aktivno pa sodelujejo pri ustvarjanju ravnotežja, gibalni koordinaciji, zavedanju delov telesa v prostoru ter pri izvajanju in kontroli nenadzorovanih gibov. V njih so hranjena vsa čuda gibalnih veščin, pa shranjena stališča, čustveni odzivi, ponavljajoča se gibanja, navade, pogojni odzivi ter nezavedni refleksi in veščine.« (Dispenza, 2019, str. 164)

Vse to otrok uporablja in vgrajuje v načrtovana dejanja, ki so seveda povezana z umom in telesom.

Ko razmišljanje postane nezavedno početje

V določenem stanju duha ta novi nevrokemični jaz otroka prevzamejo mali možgani in poskrbijo, da »to novo stanje postane sestavni del njegovega podzavestnega gibalnega programiranja« (ibid.).

Mali možgani postanejo tako središče nezavednega spomina; to, kar je otrok ponavljal v »preveč agresivni« obrambi in napadu, mu »preide v kri«, ne da bi se tega sploh zavedal.

Njegovi kontakti z nasprotnikom nezavedno aktivirajo vse mogoče neustrezne akcije in to postane stalni način njegovega bivanja in vseh aktivnosti.

Na kratko smo povzeli teorijo Dispenze, in sicer kako »trije deli možganov poskrbijo za to, da z ravni razmišljanja preidejo na raven nezavednega početja«. S tem pa se pri otroku lahko ustvari novo, tudi neobičajno stanje duha.

Nevroplastičnost možganov, tj. ustvarjanje nove nevronske mreže (po dr. Churchu premreženje nevronske mreže v predgovoru h knjigi Dispenze, 2019), je izjemno pomembna za normalen razvoj otroka. Pri vsiljeni dolgotrajni vadbi v kontaktnih športih pa tekmovalna ihta po zmagi povzroči neustrezne, travmatske odzive.

Preventiva po dr. Amnu pri tem pomeni, da se s takšno vadbo počaka več let. Dispenza pa nas v svoji knjigi seznani z možnostjo, da je že utrjene neustrezne živčne povezave moč pozdraviti oziroma zamenjati z daljšo kurativno vadbo po njegovem programu ustvarjanja novega uma, če se je to že zgodilo.

Sklep

Klinični psihologi, ki se ukvarjajo s psihohigieno, povedo, da nekoč povsem običajna človeška čustva – negotovost, nesamostojnost, nepovezanost in bolečine –, ki so bila nedaleč nazaj povsem sprejemljiva, saj so človeku pokazala smer in omogočila, da je »dvignil svojo rit« in se potrudil, da vse, kar jih je izzvalo, uredi in odpravi, danes kar naenkrat povzročajo psihične težave.

Današnja vzgoja, zlasti treningi in tekmovanja v kontaktnih športih, ter obsedenost z družbenimi mediji sta postala ključna dejavnika tveganja, da prihajajoče mlade generacije ne bodo imele kakovostnega življenja (dr. A. Zadel, Večer, 6. 1. 2024, v študiji »Edina, ki globoko osmišlja bivanje človeka, je ravno bolečina«).

Avtor pove tudi, da so danes otroci projekt staršev (in vsemogočih trenerjev, dodajamo mi), pri katerem je vse določeno, načrtovano, otrok pa naj program le izvaja in dosegel bo vrhunskost. Tragičnost takšnega modela je, da si ne starši ne trenerji niso na jasnem, kam vse to vodi.

Na primeru dr. Amna smo pokazali, da na pravilno rast sinaptičnih povezav otroka vpliva vrsta dejavnikov, ki so lahko tudi neustrezni.

Kaj se dogaja pri prezgodnji specializaciji?

Poglejmo, denimo, kaj se dogaja pri prezgodnji specializaciji v kontaktnih športih. Ko gre za igre, se zaradi navodil o »totalnem presingu«, stalnem tesnem pokrivanju nasprotnika, otroci znajdejo v vzgojnem konceptu, ki zahteva stalno prisotnost več in več agresivnosti, kar povzroči neprestane frustracijske situacije, ki so tako pogoste, da otrok ne zmore najti pravočasnih konstruktivnih rešitev.

Zato mora poseči po nedovoljenih akcijah, saj zaradi fizičnih kontaktov presinga pri velikih hitrostih gibanja napadalca sicer sploh ne more biti v aktivni obrambi. In v daljšem obdobju takšnih metod treningov in tekem otrok svoje možganske mreže »zabetonira« v stalno udarno, napadalno, konfliktno stanje: potisni, udari, brcni.

V obdobju med desetim in sedemnajstim letom prinaša totalni presing tako za napadalca kot obrambnega igralca tako agresivne akcije, da otrok po njih kar eksplodira: kruli z odprtimi usti, krili z rokami, z grimasami na obrazu in otrplim telesom kaže pesti kot borec v amfiteatru … In na tribunah mu sledijo starši, nosilci projekta, trenerji, člani razširjene družine, prijatelji.

Pri vseh diplomah in štiridesetletni praksi športnega pedagoga ter raziskovalca mi ni jasno, zakaj taisto počno tudi igralci denimo odbojke, tenisa, atleti in tako rekoč vsi vrhunski športniki v nekontaktnih športih, saj trošijo veliko dragocene energije.

Psihologom je seveda jasno, zakaj se to dogaja, saj to imenujejo vrhunska psihološka priprava, menedžerji pa izvajajo bolestna možganska preračunavanja izplena tega športnega cirkusa. Dobro, tako pač je pri odraslih, toda, ljubi bog, zakaj mučiti s tem cirkusom otroke, ko pa zares vemo, da to zelo škodi njihovim možganom!? Še vojaški teoretiki to vedo, saj jih kličejo na okope za obrambo domovine šele po izpolnitvi volilne pravice.

»Zakaj zdraviti, če lahko preprečimo?«

Seveda se vsega tega otrok najprej uči, da pridobi znanje takšne tehnike in taktike, nato pa po večletnem treningu in tekmah ustvari izkušnje, ki tako vključujejo tudi agresivna čustva. In takšen proces dolgoročno povzroči, da se vse to premakne v podzavest, v male možgane, pri čemer so izkušnje ustvarile posebno negativno nevronsko mrežo.

Ne le človeški civilizaciji, temveč celotni Gei ni pomoči ob tako bednem človeškem umu!

Dr. Daniel G. Amen je s svojo že kar prošnjo, da »ni pametno, da otrokom dovolimo ukvarjanje s kontaktnimi športi«, dal jasno navodilo, kako je sodobna vzgoja pravzaprav »nevzgoja«. Povedal je tudi, da znanje in izkušnje ter vrednote pri teh otrocih prinašajo povsem neustrezno kemijsko strukturo kakor tudi napačne povezave v možganski mreži in torej tudi napačno zavest, ki v povezavi s čustvi ne prepozna več pristne ljubezni znotraj sobivanja, temveč le napad.

Odrasli v vseh strokah bi morali prepoznati to njegovo prošnjo kot zaresno navodilo, da PREVENTIVNO preprečimo takšen razvoj dogodkov, možganov in uma mladoletnih otrok.

Je pa dr. Joe Dispenza v svojih knjigah ponudil možnost izhoda iz tega stanja, torej postopek kurative ali zdravljenja s pomočjo pozitivnih miselnih procesov. Podobno tudi Gopnik s soavtorji kakor tudi Dryden in Vos v knjigi Revolucija učenja. Toda – zakaj zdraviti, če lahko preprečimo?

Seveda pa obstaja tudi še tretja, posebna pot ali trening: vadba otrok v kontaktnih športih, ko trenerji in pravi pedagogi otrokom na treningih presinga ne dovoljujejo za vsako ceno, s čimer jim omogočijo zgodnje tehnično usmerjanje, ubranijo pa jih pred prehitro tekmovalnostjo na osnovi »taktike« za vsako ceno.

Dr. Dolfe Rajtmajer