Na robu ene najbolj surovih pokrajin na Zemlji se dogaja presenetljiva sprememba. Tam, kjer je desetletja prevladoval le pesek in vročina, se počasi pojavlja zelena preobrazba.
Znanstveniki so namreč prvič pokazali, da lahko tudi v izjemno suhih pokrajinah človeški posegi povečajo skladiščenje ogljika – in celo pomagajo zmanjševati količino ogljikovega dioksida v ozračju.
Gre za puščavo Taklamakan v zahodnem delu Kitajske, eno največjih in najbolj suhih na svetu. Nova raziskava kaže, da množično sajenje dreves na njenem robu postopoma spreminja ta nekoč skoraj povsem neploden prostor v t. i. ponor ogljika, območje, ki iz ozračja absorbira več CO₂, kot ga izpusti.
Puščava Taklamakan pokriva približno 337.000 kvadratnih kilometrov in je nekoliko večja od ameriške zvezne države Montane. Obkrožajo jo visoka gorstva, ki večino leta preprečujejo dotok vlažnega zraka, zato so razmere tam izjemno suhe in za večino rastlin skoraj neprimerne.
Veliki zeleni zid
Da bi ustavila širjenje puščav in pogoste peščene nevihte, je Kitajska že leta 1978 začela enega največjih okoljskih projektov na svetu, imenovanega Three-North Shelterbelt Program, pogosto poimenovan tudi »Veliki zeleni zid«.
Cilj projekta je ustvariti ogromen pas gozdov in vegetacije, ki bi stabiliziral pesek, zaščitil kmetijska območja ter izboljšal lokalno podnebje.
V zadnjih desetletjih je bilo v severni Kitajski posajenih več kot 66 milijard dreves, ki danes tvorijo obsežen zeleni pas okoli puščav Taklamakan in Gobi.
Projekt je prinesel tudi širše spremembe: gozdnatost države je narasla z 10 odstotkov ozemlja leta 1949 na več kot 25 odstotkov danes. Leta 2024 je Kitajska dokončala približno 3.000 kilometrov dolg zeleni pas okoli puščave Taklamakan, kar je pomagalo stabilizirati številne peščene sipine in zmanjšati širjenje puščave.
Znanstveniki analizirali 25 let podatkov
Raziskovalci so analizirali 25 let satelitskih podatkov in terenskih meritev, ki so vključevali padavine, vegetacijski pokrov, fotosintezo ter gibanje CO₂ v ozračju.
Pri tem so uporabili tudi model Carbon Tracker, ki ga razvija ameriška organizacija NOAA in omogoča spremljanje virov ter ponorov ogljikovega dioksida po svetu.
Rezultati, objavljeni v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, kažejo jasen trend: vegetacija na robovih puščave se širi, rastline pa vsrkavajo vse več ogljikovega dioksida.
Poleti, v obdobju od julija do septembra, je padavin približno 2,5-krat več kot v sušnem delu leta, kar spodbuja rast vegetacije in fotosintezo. Posledično se koncentracija CO₂ nad puščavo v tem času opazno zmanjša.
Od “biološke praznine” do ponora ogljika
Več kot 95 odstotkov puščave Taklamakan prekrivajo premikajoče se peščene sipine, zato je bila dolga desetletja označena kot skoraj »biološka praznina«.
Nova raziskava pa kaže, da se na njenem robu dogaja pomembna sprememba. Vegetacija, ki je nastala zaradi pogozdovanja, zdaj vsrka več CO₂, kot ga območje odda.
Po besedah profesorja planetarne znanosti Yuka Yunga bi lahko Taklamakan postal prvi primer na svetu, ki dokazuje, da je mogoče puščavo vsaj delno spremeniti v ponor ogljika.
To pomeni, da lahko takšni projekti pomagajo ne le pri ustavljanju širjenja puščav, ampak tudi pri boju proti podnebnim spremembam.
Model za druge puščave sveta?
Čeprav znanstveniki še vedno razpravljajo o tem, koliko bo projekt dolgoročno upočasnil dezertifikacijo, so njegovi učinki že vidni. Vegetacija stabilizira sipine, zmanjšuje erozijo tal in izboljšuje lokalno mikroklimo.
Zato bi lahko projekt Velikega zelenega zidu v prihodnosti postal model za podobne projekte tudi v drugih sušnih regijah sveta.
Kar se je še pred nekaj desetletji zdelo skoraj nemogoče – da bi puščava lahko pomagala pri odstranjevanju ogljikovega dioksida iz ozračja – danes počasi postaja realnost.
Vir: povzeto po portalu Live Science
