Ali bo kritična zavest o digitalnih omejitvah dovolj, da preprečimo novo epidemijo – epidemijo digitalne demence? Epidemijo, ki ne prizadene teles, temveč um – našo zbranost, spomin, sposobnost globokega mišljenja in čustvenega stika?
V času, ko nas digitalni svet nagovarja k hitrim dražljajem, instantnim informacijam in površni pozornosti, postaja odločilno vprašanje, ali bomo kot posamezniki in družba zmogli poiskati ravnotežje – in ponovno prepoznati vrednost počasnosti, branja, tišine in žive prisotnosti.
V poletni številki revije Sensa gostimo dr. Klemna Laha, profesorja slovenščine in sociologije, predanega učitelja jezika, soavtorja leksikonov in srednješolskih beril, ki nas z izbrano besedo in globoko mislijo vodi k razmisleku.
Nekaj misli dr. Klemna Laha iz intervjuja
"Pripadam generaciji, za katero je bila digitalizacija znanstvena fantastika, obljuba prihodnosti. Nenadoma smo se znašli v digitalni sedanjosti in vidi se, da smo »priseljenci« – če ne zaradi drugega, za to, ker se tako zelo sprašujemo o smislu njenega obstoja in ker jo kar naprej vrednotimo. Je dobra, je slaba?
Za mlajše generacije, t. i. digitalne domorodce, so zaslonske in druge tehnologije preprosto del sveta. Večina živi v ritmu slik, drsanja, obvestil in algoritmov. Njihov svet je svet nenehne dosegljivosti vsega in vsakogar, kar ustvarja iluzijo povezanosti.
A biti dosegljiv, ne pomeni biti povezan – mislim, da je to ena od prvih in najbolj pomembnih lekcij, ki se jih danes učijo mladi: vesel sem, ko vidim, koliko se jih zaveda pomembnosti živega stika, ki omogoča resnično povezanost.
Verjetno jih je to naučila izkušnja šolanja na daljavo med epidemijo kovida: če kaj, je prav takratna digitalizacija pokazala, kako težko zaslon nadomesti pristni človeški odnos v živo. Zaslonske tehnologije so seveda pomembne, a lahko rečem, da med mladimi, s katerimi se srečujem, opažam naraščajočo kritičnost. Vse več se jih zaveda njenih omejitev.
Kot družba pa bomo morali kmalu ukrepati, če želimo, da ta kritičnost preraste tudi v dejanje. Vsakič znova me namreč pretrese, ko mi mladi povedo, da so siti nenehnega skrolanja po telefonu, da bi radi kaj prebrali, a preprosto ne zmorejo.
Branje je, tako je rekla ena od dijakinj na knjižnem sejmu, vse bolj telesno naporen proces. Celo boleče naporen. Digitalna prednost – vse ponudi na kratko, hitro in takoj – je nasprotje branja knjig, ki je dolgo in počasno, na rezultate pa je treba potrpežljivo čakati.
Zato ni presenetljivo, da se število bralcev – ne samo mladih – zmanjšuje, hkrati pa upada tudi zmožnost razumevanja. Sočasno z zbranostjo in osredotočenostjo. Bojim se, da nas po epidemiji kovida čaka še ena epidemija – epidemija t. i. digitalne demence."
Celoten članek lahko preberete v poletni številki revije Sensa junij/julij 2025; v prodaji od 6. junija
