Kakšen pekel bi si zaslužili tisti, ki s stanovanji služijo na račun stiske drugih?

V svojem zapisu se dr. Klemen Lah spominja dijakinje, ki ga je leta po koncu šolanja poklicala, da bi mu končno odgovorila na vprašanje, ki ji ga je nekoč zastavil pri pouku književnosti.

Ob obravnavi Dantejeve Božanske komedije je namreč dijake spraševal, ali bi, če bi bili Bog, ustvarili tudi pekel. In če bi ga, kakšen bi bil?

Nekdanja dijakinja, ki je medtem na lastni koži izkusila življenje podnajemnice v Ljubljani, je imela zelo konkreten odgovor. Njen pekel ni poln ognja, kotlov in mučilnih naprav. Je veliko bolj vsakdanji. V njem ljudje živijo v predragih, vlažnih stanovanjih, se ure in ure vozijo v službo, zaman prosijo za stanovanjska posojila in vsak mesec trepetajo, ali bodo še imeli streho nad glavo.

Zapis, ki z ironijo in bolečo iskrenostjo razgalja stiske ljudi na slovenskem nepremičninskem trgu, objavljamo v nadaljevanju.

Kakšen pekel bi ustvarili, če bi bili Bog?

Med obravnavo Dantejeve Božanske komedije v prvih letnikih sem ob koncu pogosto dal tudi naslednjo "ustvarjalno nalogo": Če bi bili Bog, ali bi ustvarili tudi pekel? Če ne, zakaj ne? Če da, kakšen bi bil?

Pred leti me je poklicala nekdanja dijakinja, takrat že študentka. Prijazno se je opravičila, če morda moti.

"Seveda ne!" sem odgovoril, nato pa je hitro razložila, zakaj kliče. Rada bi odgovorila na moje vprašanje o peklu, če se ga morda še spomnim.

"Kako ne," sem odvrnil. "Eno od mojih priljubljenih vprašanj."

Povedala je, da takrat ni odgovorila, saj še ni vedela, kaj naj odgovori (Božanska komedija res ni za 1. letnik, dodajam). Dala pa ji je misliti, zlasti ideja, ki sem jo omenil ob koncu ure: da je ideja večnega pekla nezdružljiva z božjo ljubeznijo, pa tudi hudo nesorazmerna.

Menda sem dal primer, da je cvrenje v večnem ognju zaradi zločinov, storjenih za časa življenja, nekaj podobnega, kot če bi zjutraj na šolskem dvorišču križali vse dijake, ki so zamudili prvo šolsko uro. Nesorazmerno. In nezdružljivo z ljubeznijo. Z navadno, kaj šele z božjo.

Takrat se je s tem strinjala, zdaj pa ne več, je poudarila. Če ni zamere. Izkusila je namreč, kaj pomeni biti podnajemnica v Ljubljani.

"Mogoče je res tako, da pekel ni združljiv z božjo ljubeznijo, kaj vem. Vem pa tudi, da ta svet ni združljiv z božjo ljubeznijo, če se ti tipi ne bodo cvrli v peklu."

In nato je odgovorila, kot bi odgovorila, če bi bila ponovno v prvem letniku.

"Za te tipe, ki oddajajo stanovanja: nobenih kotlov z vrelim oljem"

"Profesor, za te tipe, ki oddajajo stanovanja: nobenih kotlov z vrelim oljem, natezalnic, kolov. Pa kaj še. Samo mala, vlažna, temna pokletna stanovanja. V njih pa vsi ti tipi, ki danes po celi Sloveniji davijo najemnike z oderuškimi najemninami, in vsi, ki kopičijo stanovanja kot investicije, ne da bi jih dali na trg in tako znižali cene.

V devetem krogu, zraven Luciferja, bodo živeli v hudih luknjah, zanje pa plačevali, kot da so v kakšni luksuzni petsobni rezidenci z bazenom. Za burek jim ne bo ostalo. Ampak to še ni vse," je dodala.

"Ne?"

"A veste, zakaj si sploh lahko privoščijo te luknje?"

"Ne?"

"Ker ležijo Bogu za hrbtom, haha," se je zasmejala. "Da bi imeli stanovanje blizu službe? Haha, sanja svinja kukuruz. To stane! Ampak to še ni vse."

"Ne?"

"Ne. Privoščiti si ne morejo niti parkiranja niti bencina, zato se vsak dan dve do tri ure cijazijo z avtobusi in vlaki. Le zadnje kilometre prevozijo z avtom, saj do rovt, kjer živijo, javnega prometa ni ... ampak to še ni vse!"

"Ne?"

"Kje pa! Njihovi dnevi bi bili podobni kot Laško Unionu. Zjutraj bi vstajali s petelinom, nekaj na hitro vrgli vase, nato oddrveli v službo. In se vrnili zvečer. Preveč crknjeni, da bi lahko še kaj počeli. To je to. Ni pa to vse!"

"Ne?"

"Kje pa. Dnevno bi v svoje poštne nabiralnike dobivali mamljive ponudbe bank. Saj veste: 'Naj uresničimo vaše sanje - stanovanjski kredit za vsakogar!' V tem stilu. Prav tako bi pred njihovimi stanovanjskimi luknjami noč in dan utripali veliki jumbo plakati: 'Stanovanjsko posojilo za vsakogar!'

Če bi se resnično oglasili na bankah in prosili za posojilo, s katerim bi si lahko kupili stanovanjce, pa bi bankirji umirali od smeha. Nič jim ne bi pomagalo, da bi pokazali pripravljenost plačevati dve tretjini svoje plače vse življenje za nekaj kvadratnih metrov, nič ne bi pomagalo, da bi dokazali, kako je mesečni obrok kredita precej nižji od najemnine.

O ne. Banke bi jih imele za, kot se temu lepo reče, kreditno tveganje. Finančne imbecile. Kar pa jih ne bi ustavilo, da ne bi prav v njihova naselja postavile največjih jumbo plakatov. Povejte mi: kaj je trolanje proti bančnim oglasom za stanovanjska posojila?"

Ostal sem tiho. Kaj naj bi rekel?

"Ampak to še ni vse!"

"Ne?"

"Ne! Mesečno bi jih redno obiskoval lastnik stanovanja, najemodajalec. Brez najave, itak. Vrata bi odpiral s svojim ključem. Češ, prišel je pogledat, kako je s stanovanjem.

Nato bi imel dolge samogovore o tem, kako nehvaležno je danes biti najemodajalec, kakšna tveganja vse to prinaša, kakšne strašne stroške ima s temi stanovanji, kaj vse mu delajo najemniki, packi nemarni, kako velike davke pobira država - pardon, Lucifer -, kako je vse skupaj ena sama zguba ...

Najraje bi vse prodal, nesrečnik, a kaj, ko cene stanovanj tako hitro rastejo, da bo takoj v izgubi, če bo prodal. Raje bo še malo počakal. Na koncu bo kao sočuten: saj bi dal ceneje, ampak, lejte, trg - trg! - je neizprosen. Če ne bo on, bo pa kdo drug, a ne?

Seveda mu nihče ne sme niti omeniti, da je trg samo olepševalnica za take surovine od človeka, kot je on. Nasploh se mu ne sme nič reči, še najmanj to, da naj pač vse proda, če je to tako trpljenje. Takoj bi izpadli nehvaležni. Lahko pa seveda on malce pomežikne in reče, da bi se glede najemnine dalo dogovoriti tudi malo drugače. Saj veste, khm, khm," je prisiljeno pokašljala.

"Ampak to še ni vse," je ponovila. "Tudi v peklu bo deloval nepremičninski portal. Brskali bodo po njem cele dneve in upali, da se morda pojavi kaj normalnega.

In se bo: vsake toliko časa se bo prodajalo stanovanje po normalni ceni. Toliko, da upanje ne umre. A še preden bi kdo zmogel steči do banke, bo že prodano. Takoj ga bo kupil kak, saj veste, investitor! Brez namena, da bi ga ponudil najemnikom.

'O ne,' bodo tarnali, 'to bi znižalo cene stanovanj na trgu, poleg tega pa najemniki naredijo samo škodo. Ne bomo vendar pljuvali v lastno skledo! Raje bomo še malo počakali, da se cene zvišajo.'

A veste, profesor! Kot tisti prekupčevalci na jesenskem sejmu učbenikov, ki zjutraj takoj pokupijo dobre učbenike in jih nato drago prodajajo ..."

Preden bi lahko kaj rekel, je že vročično nadaljevala.

"Ampak to še ni vse!"

"Ne?"

"Ne! Sem in tja bi komu v resnici uspelo dobiti posojilo za stanovanje. Kot bi rekel Cankar: 'Vzdignilo se je upanje, kakor plamen, visok in miren, do nebes.' A kaj, ko bi ga vzel v frankih ali kaj podobnega. Čez kakšno leto bi ga pokopale obresti ...

Ampak to še ni vse. Ljudi, ki bi si želeli najeti to zanikrno luknjo za strašno najemnino, bi mrgolelo. Samo enkrat pozabiš plačati in si že na cesti. Zato bi trepetali vsako minuto svojega življenja za tisto svojo plesnivo sobico.

Ampak to še ni vse! Ko bi vsak mesec trepetali za to jebeno luknjo," glas se ji je zatresel, "bi na koncu v grozi pokapirali, da na tem ogromnem svetu ni niti enega samega koščka zemlje zanje. Še kamni imajo svoj prostor, oni pa ne.

Ko bodo dojeli, da so manj kot kamen, jih bo za trenutek tako zabolelo, da to ne bo nikoli več minilo. Večnost mine, trenutek nikoli. To bo ta večni pekel.

Se opravičujem, dragi profesor, če sem narobe razumela Danteja."

Priznam, želim si, da bi bila ona Bog. Vsaj za en dan.

P. S. Za vse, ki se sprašujete, ali je ta dijakinja resnična, odgovarjam s citatom pisatelja G. Flauberta, avtorja Gospe Bovary:

"Ma pauvre Bovary, sans doute, souffre et pleure dans vingt villages de France à la fois, à cette heure même."

("Moja uboga Bovaryjeva v tej isti uri nedvomno trpi in joče v dvajsetih francoskih vaseh hkrati.")