Vzgoja otrok nam je različno pisana na kožo. Na to, da jo nekateri doživljamo lahkotno, drugi kot valovanje od pekla do raja vpliva več dejavnikov. Starši vstopimo v to vlogo z različnimi potenciali in različno tolerantni do otrokovih iskric, ki lahko zanetijo ogenj v nas.
Najbolj ključna pri vzgoji je naša osebna “prtljaga”.
Že številni avtorji pojasnjujejo vpliv zgodnjih izkušenj na naše delovanje. To kako so bile ali niso bile zadovoljene naše potrebe v otroštvu, vpliva na naš odnos z otrokom in stil vzgajanja.
Pa ne le to, v knjigi Why Love Matters (avtorice Sue Gerhardt) je mogoče zaslediti, da lahko že v maternici začnemo prevzemati impulziven stil reagiranja na stres.
To se zgodi takrat, ko pri nosečnici pride do zmanjšane aktivnosti posebnega encima v posteljici, ki blokira prehod stresnega hormona kortizola na plod. Dojenčki, ki so izpostavljeni stresnim hormonom matere, se rodijo bolj razdražljivi in bolj muhasti v vedenjskih odzivih. Morda pa celo zaupate v prenos določenih osebnostnih naravnanosti v povezavi s preteklimi življenji.
Neglede na to katera razlaga vam je bliže, vse pričajo za to, da je naše delovanje do neke mere sprogramirano (v naprej oblikovano). Slednje ni pomembno vedeti, da bi našli opravičilo za nemoč na poti kreiranja najboljše verzije sebe. Vredno je vedeti, da bi znotraj sebe poiskali vire za spremembo tistega, kar zavestno ne izbiramo ter okrepili razumevanje in ljubezen do sebe. Navsezadnje sočutna vzgoja poteka z ravnovesjem v ljubezni do otroka in sebe. S tem ga pripravlja na življenje v družbi.
Da bi postali mornarji, ki bi v odnosu z otrokom sočutno jadrali tako v burji kot bonaci, vam ponujamo 5 orodji:
1. odprite se radovednosti
To orodje je namenjeno rahljanju avtomatskih misli in reakcij. Temelji na postavljanju vprašanj za odmik od podajanja hitrih zaključkov. Smiselno je, da se ta ustvarjajo tako znotraj nas kot z usmeritvijo k otroku. Na primer.: Z družino se odpravimo na kopanje v toplice.
Pri odpravljanju domov, se otrok želi preobleči v svoji garderobi, a pri tem večkrat zaropota z vrati. Namesto: »Nehaj razbijati!« spodbudimo mirnejše dogajanje s »Potrebuješ pomoč?« ali »Kaj se dogaja z vrati?« in podobno. Nadomestitev hitrega zaključka, (da otrok namenoma loputa z vrati) z radovednostjo, krepi naš odnos z njim in nam prihrani občutek krivde, kadar se z obsodbo zmotimo.
2. odkrijte sporočilo
Vsaka situacija v sebi nosi sporočilo, lahko ga otrok namenja nam ali mi njemu. Vredno si je dati priložnost zaznati, kaj z dejanjem ali besedo predajamo. Za lažje razumevanje tega orodja delim primer situacije: Z otrokom pridemo na praznovanje rojstnega dne, ki smo se ga tudi sami veselili. To je druženje za mladino in odrasle.
Hrana se pripravlja, čakamo nanjo, a zaznamo svojega otroka kako meče kamenje v tobogan po katerem se spuščajo tudi drugi otroci. V afektu mu rečemo, da ga bomo odpeljali domov, če ne bo odnehal. Nato se v družbi zaklepetamo, otrok nadaljuje z dejanjem in nič se ne spremeni.
Malčku predamo sporočilo, da tako ne mislimo resno, da naše besede ne držijo in da nas nasploh ni potrebno upoštevati. V odkrivanju sporočilnosti naših potez se skriva pot, da postavimo orientacije, ki jim bomo lahko sledili, da se nam bo v tem pridružil tudi otrok.
3. ugotovite, kaj utrjujete/ojačujete/nagrajujete
S ponavljanjem določeno vedenje ali razumevanje pri otroku utrjujemo, v eno in drugo smer. Drugo nam vzgojo otežuje, ko želimo uvesti spremembe. Delim primer.: kadar se otrok po obisku loti pospravljanja številnih igrač, mu pri tem priskočimo na pomoč, ker ocenjujemo, da je to zanj velik zalogaj. S potezo razbremenitve nagradimo njegovo začetno reakcijo in ojačujemo, da v pospravljanju vztraja.
Drugi primer: Kadar z družino nakupujemo, imamo navado, da otroku nekaj kupimo po njegovi izbiri. Zlahka nadomestimo tudi igračo, s katero neskrbno ravna. Pri njem utrjujemo razumevanje, da mu stvari v vsaki okoliščini pripadajo.
4. poslušate kaj nagovarjate
Z izbiro besed v pogovoru z otrokom nagovarjamo različne njegove lastnosti. Vrednost dajemo tistemu, kar poudarjamo. Na primer.: na poti iz vrtca, v trgovini srečamo sosedo in izmenjamo nekaj besed. Otrok nas pri tem občasno povleče za roko, se obesi nanjo in nas kliče. Čeprav so vmes trenutki, ko potrpežljivo čaka, se obračamo k njemu, ko je nestrpen. Takrat mu serviramo grajo in pridigo, da nam soseda mora nekaj nujnega podeliti. S svojo pozornostjo nagovarjamo njegov nemir in ga krepimo.
Po drugi strani pa bi lahko v času njegovega strpnega čakanja nagovorili potrpežljivost z nežnim dotikom ali izrazom razumevanja in zahvalo, da v nekaterih delih zmore počakati in da je za nas pomembno, da zdrži še malo. Podobno se dogaja tudi v drugih situacijah, ko mu dajemo besedno povratno informacijo o njegovih »grehih« in uspehih. Način kako mu to izrazimo vliva zaupanje v lastne zmožnosti in transformacijo prvega ter krepljenje drugega ali ga odvzema.
5. poslužite se opisovanja
Slednje orodje nam lahko pride prav, ko imamo občutek, da bi morali narediti nekaj drugače v odnosu z otrokom, da si razjasnimo pogled kaj se je zgodilo in kako prihodnjič ravnati drugače. Prav tako nam lahko pride prav, ko nam morda otrok neobjektivno določeno ravnanje očita. Z njim damo priložnost, da se nejasnost razreši in pripelje do uvida.
Na primer: pet dni v tednu smo z otrokom izpeljali večerno rutino, mu pomagali pri negi, prebrali zgodbo in ga ljubkovali. Sobotni večer pa smo preživeli v družbi prijateljev in nismo bili z njim. To nam zameri in očita. Da pri njem okrepimo zavedanje o vsem kar vlagamo v odnos z njim, se lahko v ugodnem trenutku lotimo opisovanja izpeljanega tedna.
Povzamemo koliko lepih izkušenj, ki napolnijo tudi nas, smo imeli skupaj z njim v preteklih dneh in da se veselimo novih, a da ima tudi čas s prijatelji pri nas pomembno vrednost, ki jo želimo od časa do časa negovati.
Vsako učenje ima svojo krivuljo vzponov in padcev, prav tako je tudi pri usvajanju sočutnega starševstva. Tistega, ki pripravlja na življenje, postavlja varne meje in ne skopari z ljubeznijo.
Seveda je kljub našemu angažmaju mogoče, da bodo otroci tekom odraščanja našli kaj travmatičnega v odnosu z nami. Nič za to, ob posluževanju opisanih orodji ne stremimo samo k vzgoji samozavestnih in sočutnih posameznikov, temveč hodimo tudi po poti osebne rasti zase.
Tekst: Tjaša I. Lešnik, prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike, zabavnoucenje.si
Poglejte si še:
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
