Izšla je avtobiografska knjiga Ubogaj mamo in ne pozabi očeta, prvenec avtorice Violeta Tomić – igralke, režiserke, televizijske voditeljice in nekdanje poslanke – ki razkriva povsem drugačno, neolepšano in globoko pretresljivo osebno zgodbo javne osebnosti, za katero pogosto zmotno menimo, da jo poznamo.
V knjigi se avtorica skozi brutalno iskreno samoanalizo sooča z otroštvom, zaznamovanim z občutkom drugačnosti, ter z izkušnjami fizičnih, psihičnih in spolnih zlorab.
Njena pripoved presega okvir osebne izpovedi in odpira pomembna družbena vprašanja: o molku in odgovornosti, o zlorabi moči, o posledicah travm ter o dolgoročnih procesih zdravljenja in samospoznavanja. Zgodba se bere kot napeta pripoved, hkrati pa deluje kot močan poziv k pogumu, razmisleku in ohranjanju vere v življenje.
Knjiga odpira prostor za razmislek o osebnih in družbenih temah, ki so v javnem prostoru pogosto potisnjene na rob.
Avtorica je na voljo za intervjuje, pogovore in predstavitve, medijem pa je na razpolago tudi recenzijski izvod knjige.
Odzivi o knjigi:
»Ta knjiga je morala biti napisana zaradi tolikih, ki s(m)o (bili) tako ali drugače zlorabljani. Nastati je morala zato, ker budi v življenje, ker je v njej vzgib za vstajenje iz posledic zlorab. Violetina izpoved – njena zgodba nagovarja našo: »Če je uspelo preživeti meni, bi moralo vsakemu,« nam sporoča.
Ta knjiga nosi v sebi terapevtski impulz: Violetin dvig iz notranje potlačenosti nas spodbuja, da se tudi sami dvignemo v dostojanstvo; njen upor proti zlorabam budi našega, da brezkompromisno ustavljamo zlohotne pohotneže. Njena knjiga rojeva bojevnike zoper smrtni greh, storjen nemočnim, nedolžnim.« - Karel Gržan
»Zadnjič, ko sem šel mimo študentskega naselja v Rožni dolini, sem videl, da je tudi moja rojstna hiša porušena (tako kot tvoja baraka). Moja hiša strahu, tesnobe in groze ne obstaja več in tam je zrasla elitna vila za petične. Takrat sem v paniki šel še do našega igrišča, kjer smo brcali žogo, in v čisti grozi ugotovil, da je tudi to izginilo. Vedel sem, da izgubljam korenine. Čeprav mi pomenijo malo, jih vseeno pogrešam.
Samo še sam moram oditi iz tega življenja in nihče več ne bo vedel, da sem kdaj obstajal. Mogoče zato tudi čutim potrebo, da puščam neko besedno sled zanamcem. Si tudi ti tako čutila? Pustiti sled … Mogoče bo pa kdo le prebral in se čudil. Mogoče se bo česa naučil ali vsaj dobil pogum za preživetje.« - Matic Munc
Knjigo najdete na: primus.si
Novo na Metroplay: