Pred prazniki začnemo oblikovati idealne predstave o tem, kako naj bo vse popolno. Sledijo dnevi intenzivnega pospravljanja, peke, zavijanja daril in nenehnego hitenja. Zanimivo je, da bo nekoč prišel dan, ko bo doma res vse pospravljeno – in popolnoma tiho. Se tega zavedamo?
Deli s prijateljico, ki je mamica, če veš, da danes potrebuje to slišati. Če pa pismo prebere kakšen očka, ga vabimo, da ga pošlje svoji dragi.
Draga mamica,
pred nami so prazniki.
Vse si napišemo dolg seznam. Rade imamo pospravljeno, saj veš, najbolj takrat, preden pridejo gostje. Potem je treba speči piškote, zaviti darila in razveseliti otroke. Tisočkrat pobereš igrače in vmes pettisočkrat rečeš: »Pospravi za sabo!«
Morda se v tebi kdaj oglasi glas, ki vpraša: »Kdaj bomo končno imeli pospravljeno?« Samo zato, da bi lahko malo posedela.
To pismo je zate.
Veš, prišel bo dan, ko po tleh ne bo več otroških oblačil. Ko ne boš potrebovala tone kave, da preživiš noč. Ne bo več tistega capi, capi, capi majhnih nogavic po hodniku. Ne porisanih sten. Ne umazanega sedeža v avtu.
Ne bo več plenic in barvic. Ne koščkov sestavljanke, ki zamašijo sesalec. Ne razkuževanja stekleničk in preznojenih copatov. Ne bo več bleščic po kopalnici. Ne polakiranih nohtov na moževih rokah. Ne tvoje šminke, skrite pod posteljo.
Ne bo več jutranjega hitenja, da ujameš vrtec in potem še službo. Ne zavijanja zvezkov pred začetkom šolskega leta. Morda bo manj prepirov z možem. A morda se bosta tudi preveč oddaljila. Tega si noben par ne želi, ko začne skupno pot.
Prišel bo dan…
Prišel bo dan, ko bo stanovanje končno pospravljeno in ti boš končno mirna. Zagotovo ne boš več toliko težila. Danes pa ti gre včasih tako zelo na živce, ker otroci ne pospravijo za sabo, ker si morala vse povedati stokrat, pa se še vedno nič ne zgodi.
Vem. Tudi me smo bile tam. Vsaka s svojo zgodbo. Ena z ločitvijo, druga z izgubo otroka, tretja z nasiljem, četrta z nesprejemanjem sebe. In še nas je nekaj …
Potem bo tiho…
Takrat ne bo več hitrih nogic, ki sredi noči pritečejo v tvojo posteljo. Ne bo več šepeta: »MAMI, strah me je.« Ne bo tiste majhne ritke, ki te počasi izrine na rob postelje. Ne bo več drobnih rokic, ki te primejo za lička. Ne bo več »MAMI, LAD TE MAM.« Ne bo več »MOJ ATI.«
Veš … takrat bo vse pospravljeno. Točno tako, kot si zdaj tako zelo želiš. Imela boš mir. Imela boš čas zase. Na lepem ga boš imela na pretek.
A v tisti tišini se bo oglasila misel: »Ko bi le …«
Pogrešala boš glasen otroški živžav. V sebi boš odkrivala globoka vprašanja, tako kot smo jih odkrivale me. O nevidnih darilih. Tega ne pišemo zato, da bi se počutila krivo. Vse mame kdaj povzdignemo glas. Vse smo kdaj utrujene in na koncu z močmi. To ne pomeni, da nismo dobre mame. Pomeni, da smo ljudje.
Nevidna darila
Letos pred prazniki ti ni treba imeti vsega pospravljenega. Obstajajo posebna NEVIDNA DARILA. Darila, ki jih v življenje odneseta oba. Ti in tvoj otrok in partner tudi.
Mogoče se te je to pismo dotaknilo, ker je potrkalo na tvoja nevidna darila. Obstajajo tudi take zgodbe za otroke.
Hanina božična želja je zgodba o deklici, ki ni mogla hoditi. Od Božička si ni želela igrače. Želela si je hoditi. Vsaka mamica pozna ta trenutek, ko je dobila otroka v roke, najprej preštela vse prste, želela, da bi bile noge v redu, in upala, da bo otrok slišal. In vsaka mamica, ki se je pozneje soočala s temi izzivi pri otroku, vidi življenje drugače. Skupaj se lahko le učimo o tem, kako smo lahko hvaležni. Nevidna darila.
Ta slikanica na poseben način tudi otroku približa nevidna darila. Ko jo boš brala, boš točno vedela, kdaj pride tisti trenutek, saj se ti bo glas za hip ustavil. Skupaj z otrokom bosta začutila hvaležnost in začela odkrivati resnična darila. Tista nevidna, ki jih ni mogoče kupiti.
Mi pa ti želimo veliko nevidnih daril vsak dan, ne samo v prazničnih dneh. Če je ob tebi otrok in slišiš, kako se zasmeje, je to veliko darilo. Nekatere mame tega smeha ne slišijo več in jim je vseeno, koliko je doma vse tipi topi pospravljeno.
Zapisale: Mamice iz Umirjenega starševstva

