Nikamor se vam ne mudi. Ste točno tam, kjer morate biti.
Dejstvo je, da nobeno življenje ni večno. Naš čas na tem planetu je omejen in prav nihče se ne bo izognil smrti. Spomnim se, da sem se tega dejstva zavedala že od malih nog in ob tem me je oblival neverjeten strah.
Ko sem postajala starejša, sem še bolj intenzivno čutila pritisk, da mi zmanjkuje časa. Obremenjevala sem se s tem, da moram vse doseči v točno določenem času, saj bi bila sicer prepozna.
V meni je bil prisoten globok strah, da če se stvari ne bodo zgodile dovolj hitro, se sploh ne bodo in da ne bom imela dovolj časa, da bi živela vse, kar si želim. Zaradi tega sem se v življenju začela premikati hitreje.
Tako se je pričela moja življenjska dirka, da dosežem vse svoje cilje in sanje. Šolanje, začetek kariere, razmerje, ustvarjanje družine... Celo moje duhovno potovanje se je sprevrglo v nekakšno dirko do sreče.
Želela sem si hitrih rezultatov. Ko teh ni bilo, so se v meni vzbudili občutki, da nisem dovolj dobra in da so moji cilji nemogoče. Vsakič, ko sem tako začutila, sem naredila korak stran od svojih ciljev in razvila več tesnobe.
Tako se je začel moj začaran krog. Zadala sem si cilj, ko pa ga nisem dovolj hitro dosegla, sem ga opustila in poiskala nekaj drugega. Brez težav sem vsakič začela nekaj novega, a vedno znova mi je spodletelo.
Osredotočala sem se na vse, kar še moram doseči, hkrati pa ignorirala vse čudovite stvari, ki so bile tik pred mojimi očmi. Želela sem si diplome, finančne stabilnosti, družine. Lasten strah pred časom mi je vzel edini pravi čas, ki je obstajal: sedanjost.
Kasneje sem spoznala, da se je moja miselnost rodila iz strahu pred izgubo in neznanim. Hitenje je zame predstavljalo nekakšno zaščito pred temi strahovi, vendar je ustvarilo tudi ogromno stresa in trpljenja.
Ko sem se upočasnila, sem spoznala, da sem v vseh teh letih zrasla ravno takrat, ko sem mislila, da zapravljam svoj čas. V resnici sem uresničila veliko svojih ciljev, pa tega nisem sploh opazila, ker sem bila tako zelo osredotočena na to, kaj vse še moram doseči.
Sčasoma sem se naučila upočasniti in biti prisotna v trenutku. Z delom na sebi se je sedanji trenutek napolnil z barvami in njegova lepota me je odnesla stran od pritiskov prihodnosti. Začela sem uživati v trenutku, ne glede na to, kje sem bila.
Spoznala sem, da je najpomembneje tisto, kar počnem zdaj. Ta trenutek. Proces je nujen del našega potovanja in pomembno je, da v njem uživamo. Da nismo tako zelo osredotočeni na cilj temveč na pot do tja.
Čas, ki je potreben za dosego ciljev, ni zapravljen; poln je lekcij in priložnosti, da postanemo boljši. Srečnega življenja ne oblikujejo doseženi cilji, temveč modrost, ki jo dobimo na poti uresničevanja.
Naj sedanji trenutek postane vaš prijatelj. Dovolite si izkusiti svoje potovanje in nehajte slepo slediti časovnici, ki ste si jo ustvarili v glavi. Ste točno tam, kjer morate biti.
Prirejeno po: TinyBuddha
- Preberite si še: "Pojte, ljudje, zaradi sebe in svojega zdravja"