Prosto pisanje kot pot do podzavesti.
Že leta pišem dnevnik. So obdobja, ko pišem skoraj vsak dan, reflektiram, zapisujem svoje misli in ideje. In so obdobja, ko mine mesec, brez da bi vanj napisala besedo. V takšnih obdobjih raje berem, vsrkavam informacije, ideje, inspiracijo. Vsake toliko pa se zgodi, da čutim potrebo po izražanju, po sprostitvi neke notranje energije, ki se je tam ujela, a ne najde izhoda. Nekatera občutja se težje prelijejo v besede. Včasih strmim v prazen list papirja in v meni se dogaja na milijone stvari, misli, občutji ... list pa še vedno ostaja prazen. V mislih poskušam oblikovati stavke, ki bi opisali moje notranje stanje ... pa ne gre.
Nekega večera, v obdobju branja in vskravanja informacij, sem naletela na zanimiv izraz »prosto pisanje« (ang. free writing). Sprva nisem točno razumela, za kaj gre, zato sem prebrskala internet. Ugotovila sem, da je prosto pisanje praksa, ki jo med drugim uporabljajo tudi pisatelji, da se znebijo blokad pri pisanju in povečajo svojo kreativnost.
Navodila so zelo preprosta: potrebujemo list papirja in pisalo, lahko tudi prenosni računalnik ali katero koli drugo sredstvo, s katerim lahko pišemo. Na uri nastavimo željen časovni interval, ki ga bomo porabili za pisanje – na primer 10 minut. In nato enostavno začnemo pisati. Kaj? Ni pomembno. Pomembno je le, da se ne smemo ustaviti. Zapisujemo besede, ki nam prve padejo na misel, brez da bi jih ovrednotili, razmišljali o njihovi smiselnosti ali smiselnosti stavkov, ki jih tvorimo. Ne osredotočamo se na besede, temveč na nadaljevanje pisanja, ohranjanje toka pisanja. Ko besedo zapišemo, ne gledamo več nazaj, saj že pišemo naslednjo in naslednjo ... lahko bi rekli, da nam praksa daje prisotnost v trenutku.
Prosto pisanje mi je pomagalo, da sem našla način izražanja v trenutkih, ko sem to potrebovala, a drugače ni šlo. Ob tem pa sem ugotovila še eno pomembno stvar. Takšne vrste pisanje se na prvi pogled zdi nesmiselno, branje takšnih zapisov pa neuporabno. Vendar, ko sem svoje zapise začela opazovati od bližje in jih začela podrobneje prebirati, sem iz njih začela razbirati presenetljive stvari. Ko sem spustila nadzor nad pisanjem, ko nisem razmišljala, katere besede bom uporabila za izražanje določene stvari, sem odprla pot nečemu globljemu. Odprla sem pot svoji podzavesti, ki skriva zanimive in nenavadne informacije, do katerih moja zavest večinoma nima dostopa.
Povezovala sem besede, iskala vzorce in iz stavkov oblikovala pomene. Iz zapisov sem razbrala nove informacije, ki so mi pomagale pri boljšem razumevanju sebe v trenutkih, ko je bila moja zavest zmedena ali preobremenjena. Prazen list papirja se je končno spremenil v dolge zapise, sama pa sem se počutila olajšano, saj sem končno našla način, kako izraziti tisto, kar sem sprva mislila, da ne more biti izraženo.
Pika Vrčkovnik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
