Čisto normalno je, da naša duša od časa do časa postane utrujena.
Takrat moramo biti nežni do sebe in se zavedati, da je v redu čutiti to, kar čutimo. V redu je, če nismo v redu. V redu je, če smo žalostni – tudi če te žalosti ne razumemo popolnoma. Ni nam potrebno živeti v nobeni skrajnosti. Ni se nam treba siliti, da bi bili ves čas veseli. V nas se združuje cel spekter občutji in vsakega od njih je potrebno sprejeti z odprtimi rokami, začutiti in doživeti. Kako bi poznali srečo, če nikoli ne bi začutili žalosti? Na tem svetu obstajamo kot nekdo, ki preprosto ugotavlja, kako vse skupaj uravnotežiti.
Tega nam ne povedo v šoli ali doma – biti človek je hkrati neskončno lepo in obremenjujoče. Življenje nas bo navdušilo na najbolj osupljive načine, a nam hkrati tudi zlomilo srce na na najbolj osupljive načine. Daje nam lekcije, ki nas vzgajajo, gradijo in nam pomagajo vzcveteti v osebo, za katero smo vedno upali, da bomo postali. Vendar bo v sebi nosilo tudi vrste izgub, ki bodo ostale z nami, nas spremljale in preoblikovale na neprijetne načine.
Življenje bo od nas zahtevalo, da opravimo svoje naloge, da spoznamo samega sebe in ozdravimo tiste dele, ki nas globoko bolijo. Da smo pogumni in se borimo zase. Konec koncev pogum ni bojno polje. Tu ne gre za hitre avtomobile ali neprestano tveganje. Pogum je najtišja stvar, ki jo boste kdaj spoznali.
Pogum je zgodnje jutranje vstajanje, ko so naše kosti še težke in naše srce še ni pripravljeno sprejeti luči novega dne. Pogum bolečini pogleda v obraz in ji da ime. Sooči se z njo. Pogum je biti nežen do sebe, še posebej, ko to ni prijetno ali enostavno; še posebej, ko znotraj sebe bijemo težke bitke. Pogum je odpuščanje sebi. Je delo, ki ga opravljamo v svoji duši – tudi ko postane umazano, težko in zahtevno.
Predvsem pa je pogum način, kako se raztezamo proti svetlobi. Kako cvetimo v smeri dobrote. Pogum je, ko si dovolimo verjeti, da rastemo, tudi ko se nam ne zdi tako. Pogum je zaupanje vase, tudi ko ne prepoznamo poti, po kateri hodimo.
Pogum je zavedanje, da nas v življenju vedno čaka še več; da se bomo uspeli premakniti naprej tudi iz naglobljih brezen; in navsezadnje – da bomo tudi to preživeli.
Prirejeno po: thoughtcatalog.com
Preberite si še: Obtičali smo v starosti, v kateri smo prejeli najmanj ljubezni
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
