Ko sem postala mama, sem se naučila, kako zelo pomembno je, da živim v trenutku in se ne osredotočam na prihodnost.
"Kaj se bom naučila od tebe?" sem vprašala svojo hčerko Luno prvič, ko sva bili povsem sami. Njene oči so strmele vame in njen nasmešek mi je povedal, da ve nekaj, česar jaz ne vem.
"Potrpežljivost in prisotnost v trenutku," so bile prve besede, ki so prišle v mojo zavest.
Preden se je Luna rodila, sem želela preskočiti čas nosečnosti in komaj sem čakala, da jo držim v naročju.
Ko sem jo končno držala, je bila tako majhna. Želela sem preskočiti čas, da bi bila malo večja in da bi se ji njena oblačila bolj prilegala.
Zdaj se ji oblačila prilegajo in nekatere obleke je že prerasla, jaz pa razmišljam o prihodnosti, kjer se Luna smeji, sedi, igra in me kliče "mama".
Ko sem začela dojiti, je dojenje bilo prava bitka. Vse, kar sem si želela, je bilo, da pridem v čas, ko to postane enostavno. Zdaj, ko dojenje teče gladko, z mislimi že odtavam v čas, ko ne dojim več in imam svoje telo spet samo zase.
Ko prepoznam svoje misli, ona leži na meni. Moja drobna hči spi na meni, jaz pa se zavedam, da tega trenutka nikoli ne bom dobila nazaj.
Čez nekaj mesecev ne bo več zaspala na meni.
Moje prsi ne bodo več njen edini vir preživetja.
Njena ljubka, drobna oblačila bo prerasla.
Vse to me opomni, naj ostanem prisotna v trenutku. Naj ohranjam potrpežljivost.
Veliko stvari v prihodnosti se veselim, a če bom še naprej živela za prihodnost, bom zamudila današnji dan. In prišla bom do trenutka, ko se bom ozrla nazaj in pomislila: "zakaj nisem bolj uživala v tem času?"
Zato se učim biti potrpežljiva in prisotna v trenutku.
Za njo.
Danes je vse, kar je zaenkrat pomembno.
Prirejeno po: @nativalderrama
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
