Kako naj otrokom predstavimo življenje, če jim ga ne pokažemo takega, kakršno je?
Indijanci so otroke vpletli v vsa opravila, skozi katera so šli preko dneva. Nihče ni opravljal dela izključno zaradi plače, zato je bilo delovanje povezano le z aktivnostmi, ki so bile na dolgi rok v korist celi skupnosti.
Otroke so tedaj imeli mnogo bolj zgodaj kot mi. Matere so bile ženske v najboljši gibčnosti in so jih pri domačih opravilih nosile s seboj na hrbtu, da so tako rekoč rasli z načinom življenja, ki jim je bil položen v zibelko, očetje na vrhuncu telesne moči pa so jih že zgodaj vozili s seboj na lov.
Za učenje duhovne narave so bili zadolženi stari starši, kajti popolnoma jasno jim je bilo, da »mladina«, starši teh otrok, ki do življenjskih modrosti pač še niso prišli preko lastnih izkušenj, o tem pač ne morejo poučevati.
Stari šamani so dušo otroka videli dobesedno kot žival, tako da so približno vedeli, kako z njim postopati in kako mu stvari razložiti, nikoli pa mu niso povedali za žival, dokler ni prišel do nje sam.
Mi, ki smo otroštvo preživeli v prejšnjem tisočletju, nismo imeli motečih dejavnikov tehnologije in smo se kot živali izražali že skozi igro, tako da zasnovo prvinske narave lahko vidimo vsaj za nazaj, če je že takrat nihče ni opazil v nas (starejši kot si, bolj se spomniš za nazaj in manj za danes zjutraj), dandanes pa otroci niso niti v stanju priti do stopnje, ko bi se igra sploh lahko prevesila v originalno kreativnost.
Razen če tehnologije sploh ni pri hiši. Ljudje pač nimamo mere; hočemo vse ali nič.
Tudi prečkanje drugih občin so nam morali prepovedati, da smo ugotovili, da je pravzaprav lepo, ko ni potrebno iti nikamor.
Mar ne bi bilo lepo, ko bi z otroki vsaj en del leta lahko preživeli nekje, kjer ni ne tehnologije in ne prometa? Obstaja namreč samo en način, kako jim pokazati bistvo življenja: da ga živimo takega kot je, brez paralelnega sveta, s katerim so se oni tako rekoč že rodili.
Niti o rojstvu in smrti jim ne bi mogli govoriti, če jim ne bi predstavili našega dejanskega odnosa do enega ali drugega.
»Zakaj si ravno ti najina mama in zakaj je ravno tata najin tata?«
»Jaz obvladam pisanje, tata računanje, vidva pa sta želela oboje, zato vama je bogec pač dal na izbiro naju dva,« sem razložila sinovoma.
To je bilo sicer malo bolj za hec, čeprav je v vsakem hecu tudi nekaj resnice.
Smrt sem jima razložila malo lepše, ampak ta zgodba je vredna, da vam jo povem od začetka do konca.
Ko sta bila še v vrtcu, sem kot prostovoljka obiskovala starejšo gospo in gospoda, moža in ženo, ki nista imela nikogar, ki bi jima prisluhnil.
Njega je čakala postelja v bolnišnici na oddelku paliativne oskrbe, njo soba v domu starejših občanov, toda onadva se za nobeno ceno nista želela ločiti eden od drugega. Pripovedovala sta mi o preteklosti in z menoj obujala spomine na mladost.
Ona je še natančno znala obnoviti dialog pogovora, ko ste se spoznala. On je v glavnem kimal in se izza kupa križank navihano smejal besedam, ki so ga zelo očitno ponesle v občutke, ko sta bila še fant in dekle.
Pokazala sta mi fotografije iz časov, ko sta bila še mlad par in v nekem trenutku mi je bilo kar težko verjeti, da je pred menoj ta isti par, brez las in brez zob, shiran in dobesedno na smrt bolan – a se imata prav tako rada kot sta se imela tedaj, če ne še bolj.
Duši sta bili isti, samo preobleka je bila malce drugačna.
Praznovali smo valentinovo in dan žena, pa tudi rojstni dan smo želeli - če gospa ne bi praznovala ravno na dan, ko sem imela zobozdravnika; namensko me je naročil ravno na dan, ko sem bila prosta dela, saj mi je moral izpuliti zob in mi je zaukazal, naj grem po posegu takoj domov počivat.
A rojstni dan je rojstni dan, poleg tega pa je gospod nujno potreboval novo povečevalno steklo za reševanje križank.
Medtem ko sem jima brala, se mi je pred očmi nenadoma zameglilo. Nič nisem slišala, ničesar videla … še dobro, da mi je uspelo reči »Ne počutim se dobro«, da sta mi ponudila stol.
Ne vem, koliko časa sem slonela z glavo na mizi, gospa pa mi je ponujala vse, kar ji je prišlo na pamet, od vode do postelje.
V bistvu nič takega, če le ne bi bila prostovoljka na spremljanju umirajočega, v tem primeru pa je moral tako rekoč umirajoči oživljati prostovoljko. Na koncu je bilo še smešno in v vrtec sem po otroka prišla ravno do časa.
»Kako si pridna. Jaz ob otrocih ne najdem časa,« sem včasih slišala iz okolice, ob tem pa so mi šli lasje kar pokonci.
Nisem pridna. Samo ocenila sem, da se mojima otrokoma godi dovolj dobro, da čas, ki bi ga lahko preživela z njima, kdaj lahko poklonim tudi nekomu, ki ga bolj potrebuje.
Vzgoja ni samo to, kar govoriš. Otrokom življenje pokažeš s tem, da ga živiš, kakor pač ga, in prišel je tudi tisti dan, ko sem v lekarni skupaj z njima čakala na morfijeve kapljice za umirajočega gospoda, ko je vsem le postalo jasno, da za opustitev križank ni krivo pešanje njegovega vida, ampak pešanje celega telesa.
Tistega dne, na sredo po Veliki noči, ko je bilo zjutraj še zimsko mrzlo, popoldan pa so se temperature prevesile v poletne, je za vedno zaspal. Žena je bila do zadnjega diha ob njem, tako kot sta si oba želela.
»Mama, kdaj bomo pa mi umrli?« me je vprašal starejši (ni še imel šest let) naslednji dan, ko smo pred njuno hišo naleteli na zaklenjena vrata.
Še nikoli niso bila zaklenjena, razen tedaj, ko so sredi zime zmrznila in se jih ni dalo odpreti.
»Dani, ne vemo, kdaj. Zagotovo pa nihče ne živi manj ali več časa kot mu je namenjeno.«
»Koliko?«
»Odvisno, po kaj smo prišli.« Še enkrat sem potrkala in pritisnila na kljuko. Nič. »Življenje se ne meri v času, ampak v namenu.«
»Kaj je namen?«
»Različno. Eni ga dosežejo zelo hitro, drugi potrebujejo več časa. Eni se pridejo samo pokazat in je dovolj, drugi potrebujejo sto let, saj pridejo zaradi nečesa čisto drugega.«
»Ampak kako si to izberemo? Kdo izbere?«
»Tisto notri v nas.«
»Kakšno je tisto?«
»Pa res, kakšno je?« sem se zamislila. »Se ti spomniš, kako je bilo, ko si nazadnje sanjal? Ti si ležal, spal v postelji … ono pa je bilo nekako budno, drugače se ne bi mogel spomniti …«
»Ja!«
»Ko umremo, je tako kot da samo še sanjamo in se nič ne zbudimo?« Mlajši me je sredi igre s kamenčki pogledal izpod nog.
Vseskozi sem imela v sebi nekakšno opozorilo, da če neke zadeve ne znaš razložiti šestletniku, pomeni, da je niti sam ne razumeš, vaja pa dela mojstra.
Še enkrat sem potrkala, nakar se je v zgornjem nadstropju odprlo okno.
»Prišla bom dol«« je zaklicala starka, čeprav sva obe vedeli, da ne sme po stopnicah, ker je imela tako držo in hojo, da je bilo videti, kot da se bo vsak čas zvrnila na glavo. Zdaj pa po stopnicah iz drugega nadstropja.
V trenutku, ko je odprla vrata, je med nas priletelo belo pero in pristalo na tleh natanko pred njenimi nogami, kjer je Oliver prelagal kamenčke.
Pobral je belo pero in ga podržal v dlani kot najkrhkejši zaklad.
Sklonila sem se k otroku in pero prijela med svoje prste.
»Poglejte. Nekdo vam iz nebes pošilja pozdrave.«
Pogledali sva se in jokali. Od sreče. Trenutek, vreden vsega odrekanja, vsakega prenapolnjenega časa preteklih mesecev in vsakega očitka zunanjega sveta, da preživljam premalo časa znotraj kroga družine.
»Mislila sem, da nikoli ne bom mogla pospraviti njegovih križank. Pa jih bom, z lahkoto.«
Trenutek, vreden vsega preostanka življenja.
Napisala: Silva - Srebrna Puščica
- Poglejte si še: Ženska, ki so jo poklicale živali
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
