Ko vso energijo usmerimo v lastno rast in se osredotočimo na svoje bistvo, nas nobena življenjska situacija ne more iztiriti...
V življenju posameznika pride čas, ko njegova notranja reka prestopi bregove. Čas, ko se njegove želje, hrepenenja in iskanja tako razširijo, da nimajo več kam iti znotraj ograje, ki si jo je sam postavil.
Takrat se začnejo pretakati iz lastne kletke v Svobodo. Počasi, a vztrajno začnejo pritekati naproti Resnici. Tisti, ki te že od nekdaj kliče. Tisti, ki potrpežljivo čaka, da zate nastopi pravi trenutek.
In takrat, ko zaživiš v skladu z Resnico, začneš živeti. Takrat te ne iztiri prav nič, saj veš, da ne glede na vse ostajaš povezan z lastnim Bistvom.
Zapri oči in si predstavljaj mogočno drevo. Starodavni hrast, ki poganja korenine globoko in široko v srce zemlje. Drevo, ki razpira krošnjo proti prostranemu nebu. Tako mogočno in svobodno je. Nežno se ziba v vetru, a hkrati je čvrsto zasidrano na tleh. Nič se ne trudi, samo je.
Svojo energijo vedno znova, dan za dnem, usmerja samo vase. V svojo rast, v širjenje sebe kot bitja, ki v vsej harmoničnosti tega sveta sprejema in daje.
Odprtih rok sprejema vodo, sonce in hranila z vsem, kar je. Vrača zrak, sadove in življenje samo.
Nekega dne pride do drevesa gozdar in ga začne sekati. Malo po malo mu reže veje ter počasi podira njegovo deblo, njegove temelje.
Toda hrast ve več. Hrast ve, da je na svoji poti omogočil rast že tisoče drugim hrastom. Hrast ve, da so njegovo korenine globoko v zemlji in da jo bodo še dolgo hranile. Hrast ve, da bosta njegova krošnja ter deblo gozdarjem in številnim drugim koristila.
Predvsem pa hrast ve, da prej ali slej v življenju napoči čas, ko je treba zamenjati svojo obliko. Toda ob tem čuti popoln mir in harmonijo, saj že od nekdaj ve, da ne bo nikoli in nikdar zamenjal ali izgubil svojega Bistva.
Prirejeno po: dr. Nina Divina - Zdravilna pisma
- Preberite si še: 8 pogostih “naključij”, ki kažejo, da ste na pravi poti
