Dr. Klemen Lah: "Trumpu je dovoljeno uporabiti vse, samo empatije ne."

V zadnjem času se ponovno obuja še ena ideja, za katero smo verjeli, da je končala na smetišču zgodovine. »Temeljna slabost zahodne civilizacije je empatija,« je izjavil Elon Musk med pogovorom v podkastu marca 2025, ne da bi pretirano razburil svetovno javnost.

Njegov takratni nadrejeni, ameriški predsednik Donald Trump, to misel živi, tudi ko vodi ZDA: v skladu s svojo uspešnico The Art of the Deal (1987) v politiki udejanja neusmiljen poslovni model, v katerem je dovoljeno uporabiti vse, samo empatije ne. Ta velja za mlinski kamen okrog vratu – vsakogar, ki v poslu ni dovolj brezobziren, potegne na dno.

Nič kaj dosti drugače ni na drugi strani nekdanje železne zavese: raziskovalci opozarjajo, da ruski predsednik Vladimir Putin vidi empatijo zahodnih držav kot slabost, ki jo lahko izkorišča za dosego svojih ciljev; kot element, ki vodi v popustljivost in izgubo moči.

V svojem razmišljanju ni osamljen: odkrito mu sledijo in ga podpirajo vladarji številnih manjših držav, ki se odkrito spogledujejo z avtoritarnimi idejami. Ne da bi (si) pri tem odkrito priznali, iz kako mračne preteklosti izvira ta ideja.

»Antisemitizem kot politično gibanje ne sme in ne more biti določen z empatičnimi čustvi, temveč le skozi spoznanje dejstev,« je v enem od svojih pisem zapisal eden od botrov te ideje – Adolf Hitler.

»Čustva so le hrup, nekoristne motnje«

Ideja se je udomačila tudi na spletu med široko množico podpornikov. »Zmagovalci razumejo, da so čustva le hrup, nekoristne motnje, ki te odvračajo od ciljev ... Za šibkost in obdelavo čustev ni časa,« poučuje današnjo mladino spletni vplivnež in guru Andrew Tate.

Življenjske poti velmož, ki so krojili usode narodov in verjeli, da je empatija* le ovira med prodorom na vrh, so na moč različne, a eno jim je skupno, pa naj si bodo iz sedanjosti ali preteklosti: njihove ideje praviloma izvirajo iz vere, da samo »močnejši preživi«.

V čutenju in skrbi za drugega praviloma prepoznavajo nepotrebno tveganje. Kajti: močan si lahko le, če si hladno racionalen, čustva slabijo odločnost in te na koncu spravijo na kolena. Nikjer tega ne moremo videti jasneje kot v vzgojnem načelu Fantje ne jokajo!, v tem zlatem vzgojnem standardu zadrtih patriarhalnih družb.

Kaj nam sporoča dejstvo, da izraz empatija ponovno postaja le sopomenka za ahilovo peto? Trinajsto prase človekove osebnosti? Kako je mogoče, da se sočutje spet povezuje le s t. i. čustveno pomehkuženostjo, ki ovira »racionalne« in »nujne« odločitve, kot so na primer represivni ukrepi? Da ponovno postaja »ženska« lastnost?

In kako je mogoče, da o tem, kako empatija ogroža človeka, ne kvasijo več le po kakšnih zakotnih münchenskih beznicah, temveč tudi na visokih družbenih in političnih položajih, kjer take zavržne ideje nikoli ne bi smele pridobiti domovinske pravice?

Kako lahko misel, pozitivno čislana le v režimih, ki poveličujejo moč, hierarhijo, nadzor in nadvlado nad drugimi, ponovno trka na glavna vrata? In ne nazadnje: ali res drži, kar trdijo zagovorniki, da je odpoved empatiji tista nujna cena, ki jo moramo plačati, če želimo v družbi zagotoviti moč, red in stabilnost?

Gospodar prstanov – literarni učbenik življenja

V antičnih časih je Homerjeva Iliada veljala za nekakšen etični, vzgojni in duhovni vodnik – učbenik življenja. Plutarh navaja, da jo je izjemno cenil sam Aleksander Veliki; izvod, ki mu ga je podaril učitelj Aristotel, naj bi nosil s seboj na vseh svojih osvajalskih pohodih. Če bi morali danes izbrati tak literarni učbenik življenja, bi predlagal podobno epopejo iz sedanjosti – Tolkienovega Gospodarja prstanov.

J. R. R. Tolkien namreč te znamenite zgodbe ni napisal le kot izjemen jezikoslovec ali odličen poznavalec mitologije (bil je profesor na oxfordski univerzi, specializiran za staroangleški, nordijski in germanski jezik), temveč predvsem kot človek, ki je na lastni koži spoznal, kako je živeti v svetu, za katerega se zdi, da ga je popolnoma prekrila tema – kot mlad častnik se je bojeval v bitki pri Somi, eni od najbolj krvavih bitk prve svetovne vojne (v mesarskem klanju je umrlo več kot milijon vojakov).

Videti Gospodarja prstanov le kot fantazijsko pripoved, namenjeno razvedrilu, je enako kot obravnavati Iliado samo kot zgodbo o vojnem spopadu. Ni napačno, je pa precej omejeno.

Kot pravi učbenik življenja odgovarja na zahtevne človeške uganke, najbolj poglobljeno in temeljito pa na vprašanje, kako premagati nasprotnika, ki je nekajkrat močnejši in brez sleherne empatije?

V jeziku romana: kako premagati na videz nepremagljivega Saurona, mogočnega gospodarja teme, utelešenje tiranje in obsedenosti z močjo? Nič manj zanimivo ni vprašanje, kako je mogoče, da Saurona na koncu premaga nekdo, ki je bil precej slabotnejši – drobceni hobit Frodo? Je (bila) to nujnost ali naključje?

Zla ne moremo premagati z večjim zlom

Posvetimo se najprej drugemu vprašanju: ko silnega Saurona premaga šibko bitjece, tega ni mogoče videti kot naključje. Tolkienovo osrednje sporočilo je jasno: zla ne moremo premagati z večjim zlom. Pravi odgovor na pretirano uporabo moči ni še večja moč, saj so posledice pogubne: vsi, ki so to poskusili, so se slej kot prej spremenili v to, kar so preganjali.

Najboljša prispodoba tega, da absolutna moč absolutno pokvari, je v romanu prstan moči, ki ga želi Sauron pridobiti nazaj, saj bi si tako dokončno povrnil nekdanjo silo. Toda vsakdo, ki si je nadel njegov prstan, je bil pogubljen: moč, ki jo je pridobil, je na koncu strla tudi njega.

Vsi liki, ki se zavedajo tega, se izogibajo neposrednega stika z njim, pa naj imajo še tako dobro srce ali izjemne sposobnosti – na primer čarovnik Gandalf ali vilinka Galadriel. To je temeljni etični obrat in sporočilo: ni večje moči, kot je to, da se moči lahko odpovemo.

Če moči ne more premagati še večja moč (vsaj ne na dolgi rok), kaj jo torej lahko premaga? Kaj je bilo tisto, kar je pokopalo Saurona?

Empatija!

Sauronov poraz je posledica njegove nezmožnosti razumeti in vživeti se v svet, ki si ga je poskušal podjarmiti. Prepričan, da vsakdo hrepeni po moči tako (zelo) kot on, ni mogel dojeti, da bi lahko kdo prstan, orodje absolutne oblasti, prostovoljno uničil. V njegovem svetu ni prostora za tako razmišljanje, saj bi to od njega zahtevalo ponižnost, skromnost, odpovedovanje, sočutje in zvestobo višjim idealom.

V tej slepoti tiči tista ahilova peta, ki jo tako preganja, misleč, da ji je ime empatija: ker je samega sebe videl kot merilo vseh in vsega, si ni mogel zamisliti dejanj, ki ne bi izvirala iz želje po moči.

Zato ni mogel prepoznati nevarnosti v Frodu in Samu, dveh liliputanskih hobitih, ki sta se tiho približevala Mordorju, kraju, v katerem je mogoče dokončno uničiti prstan v razbeljeni lavi – če bi, bi tik pred lavo postavil še zadnjo stražo.

A je ni, prepričan, da se taki moči ne bo nihče želel odreči. In to je bila usodna napaka: za Sauronov konec je bila med drugim kriva nezmožnost misliti na bitja, ki jim ni pomembna samo moč.

Vladar, ki je posedoval skoraj vso moč tega sveta, se je na koncu pogubil sam: premagala ga je njegova notranja omejenost, nezmožnost, da bi si predstavljal svet, v katerem moč ni edini končni cilj. Poraz je bil vprašanje časa.

Svet, v katerem moč ni edini končni cilj

Na to je dobro spomniti in opomniti v času, ko se bolj širi misel, da je empatija znak naivnosti, ter se zdi, da bodo tisti, ki hlepijo samo in zgolj po moči, pri tem pa jih nič ne ovira, prevladali in zmagali. Tolkien opozarja, da popolna oblast nad vsem ne zadostuje, če ne premoremo zmožnosti, da se vživimo v drugega ter čutimo z njim in zanj. Moč brez empatije je dolgoročno uničujoča, in to za vsakogar in ne glede na namen.

V Tolkienovem svetu – svetu človeka, ki je preživel najhujše strahote prve svetovne vojne – empatija tako ni šibka točka, temveč zmožnost videti drugega kot osebo (ne le kot sredstvo za dosego takšnega ali drugačnega cilja); sposobnost odreči se moči, kadar je nujno, pogum za priznanje lastne ranljivosti in duhovna pokončnost – verjeti v dobro tudi po preizkušnjah, ki lomijo duha.

Empatija je v takem primeru največja moč, pa naj je to videti še tako naivno. Ideja, ki povezuje Gospodarja prstana s trojansko vojno, katere del upodablja Homerjeva Iliada: Enako sporoča, če Ahil ne bi zmogel pokazati sočutja in bi oskrunil truplo trojanskega junaka Hektorja, bi, tako bogovi, zapečatil tudi lastno usodo (kar se pozneje tudi zgodi).

Kadar torej danes osebe na pomembnih položajih oziroma z velikim vplivom razglašajo empatijo za šibkost, tega ne počnejo samo zato, ker je v taki družbi lažje uvesti nadzor in represivne ukrepe, temveč tudi zato, da bi vnaprej preprečili, da bi jih kdo premagal s tistim, česar sami nimajo – z empatijo.

Označevanje empatije za šibkost je zato tudi strateški manever, subtilna oblika preventivne vojne: ko potiskajo čuteče ljudi na marginalne robove družbe in jih minimalizirajo, poskušajo zmanjšati tveganje, da bi jih nekoč premagal nekdo, ki si ga ne morejo zamisliti.

Za to namreč gre: empatičnih ljudi, ki kot hobit Samo verjamejo, da je na tem svetu nekaj dobrega in da se zanj splača boriti (»There's some good in this world, Mr. Frodo, and it's worth fighting for!«), ni mogoče ne nadzorovati, ne imeti v oblasti, ne misliti. Z ničimer jih ni mogoče ustaviti, saj so kot voda; vselej bodo našli pot do dobrega, pa čeprav se bodo morali odpovedati vsemu in plačati najvišjo ceno.

Verjamejo, da empatija ni ahilova peta, ampak tisto, kar iz človeka naredi človeka. Človeka, ki ga zaradi njegove zavezanosti dobremu ni mogoče nikoli do konca misliti, človeka, ki ga nikoli ni mogoče spremeniti v predvidljiv algoritem.

Taki ljudje niso »temeljna slabost zahodne civilizacije«. So zadnji zid pred padcem v barbarstvo.

*Izraz empatija je pogosto razumljen različno, zato se mi zdi nujno opozoriti, da v tem besedilu označuje zmožnost, da se vživimo v občutke, misli in doživljanje drugega človeka ter jih poskušamo razumeti iz njegove perspektive – to ne pomeni nujno, da se z njimi strinjamo, smo pa spoštljivi, sočutni in pripravljeni na dialog, kadar je ta možen. Taka zmožnost je nujni pogoj za pristne odnose, etično ravnanje in skupno sobivanje.

Dr. Klemen Lah, literarni zgodovinar, publicist, pisatelj, novinar 

Poglejte si tudi podkast s Klemnom Lahom:

https://sensa.metropolitan.si/podkast/klemen-lah-sensa-podkast-z-ano/