Kolumna: (Ne)uspešen zmenek

22. 11. 2013
Deli
Kolumna: (Ne)uspešen zmenek (foto: Arhiv http://columnaya.blogspot.com/)
Arhiv http://columnaya.blogspot.com/

Nedavno sem odkrila, da vprašanje pove več o tistem, ki sprašuje, kot o tistem, ki odgovarja. Na vprašanje, ali se z bivšim še kaj slišim, sem suvereno odvrnila: "Seveda, saj je moj najboljši prijatelj".

V Ljubljani mi že zjutraj v glavi odmeva magla svuda, magla oko nas. Res je, da mariborska jutra niso vedno v stilu walking on sunshine, niso pa meglena. No, razen, ko se zbudim kot griotta.

Moja ljubljanska jutra so bila v preteklosti večinoma ovita v dvojino. Takrat je bilo vreme postranskega pomena. Tokrat sem si kratko solo bivanje v Ljubljani popestrila z druženji. Med pretežno ženskimi druženji sem (celo) našla čas za srečanje s kolegom, ki ga že dolgo nisem videla.

Nisem povsem prepričana, ali sva bila na zmenku. Definicije zmenka namreč ne poznam. Ker se mi je že zgodilo, da sem bila kdaj na zmenku, pa tega nisem vedela. Dokler mi ni (potencialni) fant tega pojasnil.

Če je šlo za zmenek, je bilo nenavadno. Je pa to odvisno od perspektive. Če bi bila v filmu Woodyja Allena, bi šlo za povsem običajno sceno. Če pa bi bila v romantični komediji, bi scena spadala na začetek filma, preden ona spozna Mr. Pravega. Zmenki s primernimi, polikanimi, vljudnimi fanti so namreč v takšnih filmih zgolj uvertura v srečanje z neprimernim, nonšalantnim, seksi Mr. Pravim, ki glavno junakinjo s svojim napihnjenim egom spravlja ob pamet.

Poklical me je, ko sem se zapletla v precej začinjen in zabaven virtualni pogovor. V navihanem vzdušju sem na vprašanje 'kdaj in kje se dobiva?' zinila: 'lahko prideš kar k meni'. Čez pet minut sem pomislila, ali sem pravkar tipa povabila k sebi!?.

Ker delujem po načelu 'reši, kar se rešiti da', sem spretno spremenila lokacijo. Ko sem začela priprave na zmenek, je zadeva potekala natanko tako, kot naj ne bi. Ko si v petih minutah navlečem najbolj udobne hlače in nataknem all-starke, je celo meni jasno, koliko od zmenka (ne) pričakujem. Res pa je, da sem tokrat prekosila samo sebe. Če bi lahko svoja dejanja hkrati zapisovala, bi zagotovo tisti večer ustvarila priročnik 'česa ne počnite na zmenku' oziroma 'how to scare a guy in 40 minutes'.

Pred zmenkom močno odsvetujem klepet s prijateljico, ki iz Rusije tako glasno navija za drugega tipa, da jo ta skorajda (u)sliši. Ker je to približno tako, kot da bi trener nogometašem pet minut pred tekmo rekel 'fantje, gremo v akcijo. In samo toliko, da veste: jaz navijam za nasprotno ekipo'. Šanse, da bo(do) fant(je) imel(i) priložnost za zadetek, se s tem bistveno zmanjšajo.

Ko sva se končno dobila, sem bila 'malo' nervozna. Nervoza pri meni sproža verbalno eksplozijo. Govoriti začnem kot navita. V takšnih situacijah si želim, da bi imela baterije, ki bi mi jih nekdo odstranil.

Še preden sva prišla do lokala, mi je uspelo razložiti mu, da je Maribor mesto, kjer si želim živeti. On je iz okolice Ljubljane. To je moja specialiteta. Ko se dobim z nekom iz okolice Ljubljane, mu pojasnim, da se bom preselila v Maribor. Ko sem se dobivala s kakšnim Mariborčanom, pa sem ponosno razkrivala svoje načrte o selitvi v tujino.

Nedavno sem odkrila, da vprašanje pove več o tistem, ki sprašuje, kot o tistem, ki odgovarja. Na vprašanje, ali se z bivšim še kaj slišim, sem suvereno odvrnila: "Seveda, saj je moj najboljši prijatelj".

Odgovor sem začinila s podrobnim opisom odnosa z bivšim, kot da sem pravkar dobila Nobelovo nagrado za najboljšo bivšo punco na svetu in se moram bivšemu zahvaliti za vse, kar sem v življenju dosegla. Stavki so kar bruhali iz mene.

Ne spomnim se natančno, kaj vse sem še povedala, čeprav sem pila čaj (kaj bi bilo šele, če bi pila vino!?). Njegov splošni vtis pa je verjetno bil, da je moj bivši kot goveja juha pri nedeljskem kosilu. Četudi je nočeš, jo dobiš servirano.

Namesto da bi pogovor o bivših končala, sva ga celo nadgrajevala z umnimi ugotovitvami, kot je ta, da lahko bivši ogroža novo razmerje. Dodala sem, da sem tudi sama dolgo verjela v to. Toda zahvaljujoč fantom, v katere sem se pogosto zatreskala in so imeli več žensk, kot je Barbra Streisand izdala albumov v svoji karieri, sem spoznala, da ni važno, kar je bilo. Temveč tisto, kar je. Za piko na i sem mu celo izdala svojo mantro, ki se glasi 'tudi če jih je bilo pred mano toliko kot Boris Pahor šteje let, sem pomembna samo jaz'. Moja mantra ni požela občudovanja, temveč pogledovanje na uro.

Ko sva se poslovila, sem bila nekoliko presenečena. Ne zaradi slovesa, temveč nad svojo sposobnostjo, da mi je v dobre pol ure uspelo simpatičnega fanta z nasmehom, polnim upanja, preobraziti v tipa z istim izrazom na obrazu, kot ga je imel Forrest Gump, ko je zaslišal 'Run, Forrest, run'.

Mogoče zmenki niso zame. Ker verjamem, da se najboljše stvari zgodijo, ko jih ne načrtujem(o).

Morda je bil problem v lokaciji. Po mariborski logiki, da je Ljubljana kriva za vse, je to povsem logična razlaga. Na nekem (najstniškem!?) forumu sem zasledila recept za uspešen zmenek v prestolnici: Prvo jo pelješ na burek, da se naje, potem v Big Bang, da igrata igrice in poslušata muzko, potem na potep po dm-u, da se mal s parfumi našprica. Če ji pa še ni dosti, pa na sprehod po Tivoliju. Aja, pa še v Obija na stranišče in na seks.

Predvidevam, da avtor recepta še ni polnoleten. Morda pa bi takšen recept učinkoval tudi pri ženskah po 30. letu. Še posebej pri takšnih, ki ob prisotnosti moških uprizorijo monologe, ki si jih še Woody Allen ne more izmisliti. Burek v ustih, igranje igric in obisk WC-ja namreč zagotovijo molk vsaj za nekaj minut.

Receptov ne preizkušam rada, zato bom raje upoštevala intuicijo. Zmenek, kjer v stresni situaciji izvajam(o) verbalne akrobacije, namreč ne more nadomestiti spontanega druženja z nekom, ob katerem se sprostim(o) in umirim(o). In presenetim(o) sebe s tem, da namesto blebetanja večino časa molčim(o).

Danaja Lorenčič, columnaya.blogspot.com; foto: osebni arhiv

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez