V območju tišine iščem svoj glas, ki ga pogrešam, saj sem v preteklem letu večinoma zapisovala tuje misli.
Ob tujih idejah sem pogosto pomislila, da več ne zmorem in ne znam na površje spustiti svojih občutkov. Sčasoma me je tega postalo celo strah. Ponovno sem se znašla v vrtincu lastnega zaničevanja, ničvrednosti in občutka, da nisem dovolj. Vendar se temu nisem prepustila.
V otroštvu sem bila najraje neopazna, večkrat sem si celo želela, da bi bila nevidna, saj sem bila prepričana, da sem manj kot drugi, da sem čudna in drugačna. Želela sem se zliti z množico, ugajati, pripadati, kar mi je občasno uspelo, vendar sem se med iskanjem zunanjih potrditev vse bolj oddaljevala od sebe. Pozneje sem na boleč način skušala doseči lastno izginevanje s stradanjem. Nisem se znala ceniti, ljubiti, pohvaliti in obdarovati. Nisem znala pripadati sebi. Toda globoko v meni je zorelo prepričanje, da bo nekoč drugače. Da bom nekega lepega dne imela v rokah čarobno paličico, ki me ne bo več kaznovala, temveč bom z njo začarala sebe v ljubezni vredno bitje.
Čarobne paličice nisem nikdar dobila, sem pa našla notranjo moč, da sem vase spustila svetlobo. In prav to sem naredila ob zimskem solsticiju, ker nisem želela dovoliti, da bi me preglasili tuji glasovi in zasužnjili strahovi. Poslovila sem se od tistega, kar več ne potrebujem – občutka, da nisem dovolj dobra in potrebe, da se skrivam za drugimi. Ko sem to naredila, je svetloba nežno obsijala mojo resnično potrebo, da se spet slišim, vidim, čutim.
In kar sem slišala, videla in čutila ni bilo grozljivo. Bilo je lepo.
Danaja Lorenčič
- Preberite si še: Leto 2017 je bilo intenzivno leto spreminjanja
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
