Prijateljica, ki me je pred leti navdihnila, da sem začela slediti svojemu srcu, se je nedavno odločila za podobno potezo.
Po petih letih garanja, nemogočih delovnih zahtev, napornih odnosov, odpovedovanja kreativnosti, da bi zadovoljila kapitalistične zahteve podjetja, je imela dovolj. Prekinila je delovno razmerje, da bi se lahko posvetila uresničevanju svojih idej. Občudujem njeno odločitev, ki ni povezana le s pogumom, temveč s pokončno držo, saj zanjo ni smisel življenja v brezglavem sledenju kapitalističnim pravilom. Zagotovo ji ne bo enostavno, vendar bo ponoči zagotovo bolj mirno spala. Ker bo vedela, da je prisluhnila sebi in da živi v skladu s svojim prepričanjem. Verjamem, da se ji bo izstop iz cone udobja obrestoval.
Neznosno je namreč ustvarjati v delovnem okolju, kjer je poslanstvo podjetja povezano z idejo, da z optimizacijo poslovnih procesov in avtomatizacijo delovnih postopkov povečajo dobiček. Z zadovoljstvom zaposlenih pa se sploh ne ukvarjajo. Človek zanje ni pomemben, temveč je le sredstvo za doseganje ciljev, ki ga lahko zamenjaš in nadomestiš, ko se pokvari. Če si ustvarjalna duša, ki v vsak projekt zlije velik del sebe, te takšen način dela ugonobi. Razvrednoti tvoje darove, uniči tvojo zmožnost snovanja in uresničevanja novih idej. Razloveči te. Če se poistovetiš z idejo: ''Delam, torej sem'', kar je bil dolgo časa moj moto, začneš zadovoljstvo povezovati le s svojim delom. Če prejmem pohvalo, sem dobra. Če sem deležna kritik in pripomb, sem slaba. Kritiko namreč pogosto vzamem osebno in verjamem, da sem zaradi napak slaba oseba. Da nisem dovolj dobra. Namesto da bi zamahnila z roko in hitro odpravila spodrsljaj, tonem v žalost. Kar je seveda napačno razmišljanje oziroma se takšna logika pripisuje zgubam. V teoriji seveda vem, da je treba probleme sprejeti kot izzive. V praksi pa ravnam drugače. Vse več časa potrebujem, da si povrnem vero vase, kadar moje delo ni popolno opravljeno.
Če meriš kvaliteto življenja po uspešno opravljenih projektih, pohvalah in zaslužku, je vsaj navidez nekoliko bolje, saj se lepo zliješ z množico v kapitalistični družbi. Vendar sčasoma pričakuješ vedno več od sebe, če trpiš za boleznijo, imenovano perfekcionizem. Nikoli ni dovolj. Nikoli nisi dovolj.
Najbrž ni naključje, da v zadnjem času srečujem vse več ljudi, ki so se znašli na razpotju. Sprašujejo se, če naj ostanejo na delovnem mestu ali naj poiščejo nekaj drugega, čeprav se bodo s tem poslovili od varnosti. To je izjemno težka odločitev, če imaš otroke in ogromen kredit. Ni pa nemogoče. Spoznala sem namreč čudovite ljudi, ki so se odločili za spremembo poklica. Ni bilo enostavno, saj so se spopadali s številnimi strahovi. Nekateri so celo zdrsnili v depresijo, vendar so sčasoma našli moč in odkrili, kaj želijo resnično početi. Tega niso naredili le zase, temveč tudi zaradi otrok, ki so bili nenehno izpostavljeni stresu, saj so čutili obremenjenost svojih staršev. ''Ko pridem domov, moji otroci nimajo nič od mene, ker sem pod stresom'' mi je nedavno zaupala prijateljica, ki je izjemno stroga do sebe. Zaradi preobremenjenosti namreč pozabi, da v sebi nosi veliko ljubezni, nežnosti in topline. Vem, da se ne bo vdala obupu, temveč bo našla rešitev. Morda bo spremenila svoj odnos do dela. Ali pa delo.
Občudujem ljudi, ki tvegajo. In tiste, ki ne jamrajo, temveč vedno znova iščejo radost v življenju. Obožujem srčne ljudi, ki ne dovolijo, da jih zasužnji delo. In ne živijo za to, da delajo. Temveč obratno.
In upam, močno upam, da sem med njimi.
Danaja Lorenčič
- Preberite si še: Kolumna: Nočem več hiteti, ampak živeti