"Komunikacija med duhovi umrlih in živimi je dovoljena, vendar v omejenem obsegu," pojasnjuje Tessa Lynne, psihoterapevtka, ki je napisala knjigo 'The Invisible Choir' (Nevidni zbor).
"Najbolj neposredna komunikacija – razumljiv, koherenten govor – je najmanj pogosta med pokojnimi in živimi in verjetno tisto, kar si človek zamišlja. Ta način zahteva, da ima oseba, s katero duh komunicira, sposobnost sprejeti sporočilo, duh pa mora imeti dovoljenje za komunikacijo z določenim namenom.
Nekatere oblike neverbalne komunikacije, kjer duh na jasen način izrazi svojo močno prisotnost, so pogostejše, vendar niso dostopne vsem dušam, saj je to odvisno od njihove izkušenosti in vedenja v zadnjem življenju.
Tudi ta način zahteva dovoljenje, vendar to pravilo ni vedno strogo upoštevano, zlasti kmalu po smrti. Med tema dvema nivojema obstajajo komunikacije, pri katerih se ljudje sprašujejo, ali so resnične. Te so lahko manj jasne, morda le nekaj besed ali občutek bežne, lažje prisotnosti.
- Preberite si še: Kako dolgo se po smrti duša še spominja svojega življenja na Zemlji?
Ni v božjem načrtu, da bi duhovi komunicirali z ljudmi po svoji volji na enak način, kot komunicirata dve človeški bitji. Če bi to počeli, bi omejili izkušnjo učenja za utelešene duše in smrtniki bi se preveč zanašali na druge duhove, namesto na lastne sposobnosti in moč razsojanja ter odločanja."
Vir: quora.com, Tessa Lynne (psihoterapevtka, ki je napisala knjigo The Invisible Choir (Nevidni zbor)
