Kot človeštvo smo postavljeni pred pomembno odločitev

19. 5. 2022
Deli
Kot človeštvo smo postavljeni pred pomembno odločitev (foto: shutterstock)
shutterstock

Sanjam o svetu... 

Prihajajo časi, ko bo še bolj pomembno biti naravnan v svetlobo kot kdaj koli prej. Postavljeni bomo pred odločitev kot človeštvo – ali bomo ponavljali isti cikel, isti vzorec še naprej ali bomo izbrali pot ljubezni in ustvarili nov svet. Zato je zdaj, bolj kot kadarkoli pomembno delati na sebi. In obenem zreti realnosti v oči. 

Popoln svet.

Predstavljam si popoln svet, kjer bi živeli med sabo v složnosti in miru. 

Šole bi poučevale tisto, kar je življenjskega pomena in bi otrokom dalo tisto, kar potrebujejo v svoji stopnji razvoja. Poleg tega bi se učili o emocionalni inteligenci, duhovni inteligenci in umski inteligenci. Učili bi otroke, kako živeti eden z drugim in sprejemati razlike med seboj. Otroci bi v šolah razvijali svoj edinstven talent in kreativnost, ki ga imajo na katerikoli področju. Razvijali bi se individualno in kolektivno. Sam s sabo, sam do sebe, od sebe k drugim.

Sistem bi služil človeku, spodbujal bi ga k kreativnosti v svojem delovanju in skrbel zanj. Človek je osnovni gradnik sistema in je živo bitje, ki rad služi višjemu namenu. Je pomemben del, ki prispeva k uspešnosti in efektivnosti le tega. Ljudje med seboj povezujejo in sodelujejo z iskrenim namenom, da eden iz drugega potegnejo najboljše in naredijo na tistem področju, kjer delajo le najboljše, vse samo iz iskrene želje narediti nekaj dobrega. V slogi je moč. 

Vsebine vzhoda in zahoda našega sveta bi se prepletle med sabo in se nadgradile v višje iskanje resnice.

Zdravstveni sistem bi deloval holistično usmerjeno, celostno v človeka, čim več bi se mu pomagalo z naravnimi načini zdravljenja in človeka bi se naučilo zopet povezovati s samim sabo in z sposobnostmi samozdravljenja. Sodobna medicina bi se z svojimi tehnološkimi napredki z lahkoto povezala z njo. Delovali bi komplementarno, celovito, skupaj. Usmerjeno v dobrobit sistema in človeka.

Tehnologija bi nam omogočila lažje življenje, poenostavljeno, kjer ne bi bilo več potrebno trdo garati za to, da bi (pre)živeli. Resnično bi se lahko vsak ukvarjal s tistim, kar njegovo duši veseli in le to bi ta človek z veseljem delil med druge ljudi. Razvijal bi svoj dar in ga podarjal svetu. 

Vsega bi bilo dovolj za vse, denarja ne bi bilo. Vsak bi točno vedel, koliko potrebuje in samo toliko vzel. In bilo bi mu dovolj. 

Sanjam o svetu kjer med ljudmi prevladuje srčnost, brezpogojna ljubezen, spoštovanje, iskrenost, razumevanje, dobrota, milina, strpnost, svoboda, hvaležnost, sočutje, sožitje in mir. 

Sanjam o svetu, kjer smo ljudje eden do drugega človek v pravem pomenu besede. Kjer pogled v oči pove več kot besede. Kjer pristen nasmeh podari življenje. Kjer smo energijsko povezani in delamo v dobro vseh in vsega. Ker to čutimo v vsej svoji biti. 

Sanjam o svetu, kjer živimo v sožitju z naravo in jo spoštujemo za vse kar nam omogoča, hvaležni smo za to, da smo del tega. O svetu, kjer so rastline, živali, živi in neživi svet - naše učiteljice in naše prijateljice. O svetu kjer je čarobnost, kjer so tako vidne stvari s prostim očesom kot s subtilnim zaznavanjem med seboj prepletena in se povezujejo v celoto. Zavedamo se, da smo energijska bitja, ki živimo v materialnem izkustvu. In smo neizmerno hvaležni za to, da takšno izkušnjo lahko izkusimo. 

Sanjam o svetu, tako živo sanjam, da si ga lahko predstavljam kot realnost – kot nekaj kar je mogoče, kar je že tukaj. 

In četudi ni, v mojem svetu tako je. 

Mislite, da je to utopija? Kaj pa je potem svet, ki ga danes živimo....

Zapis: bralka Sense Nina

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez