Kuba, ko se čas ustavi

Kuba živi v nekem svojem ritmu in v svojstvenem slogu. To je dežela strastnih čustev, ki se izlivajo v glasbo in ples, ponos na izid revolucije pa je čutiti na vsakem koraku. Naj vas te fotografije kot časovni stroj popeljejo na potovanje v preteklost.

Dežela čustev, ki tvorijo čustveno glasbo in ples. (foto: Roko Bahat) Roko Bahat
27. 9. 2012

Plesa polne ulice, po katerih odzvanjajo ritmi salse, ameriški oldtajmerji, dim in vonj cigar, ikonografije Che Guevare, propagandna sporočila v slogu Viva la revolucion ... Kar koli od naštetega bi se zlahka znašlo na razglednici s Kube, toda ta skriva tudi druge čare, ki se jim ni mogoče upreti. Cela država spominja na velik arhitekturni muzej, saj jo je zaradi izoliranosti od preostalega sveta gradnja moderne dobe preprosto obšla. Moj prvi cilj je Havana.

Namestitev sem našel v starem delu mesta, Havana Vieja, v eni od prvih casa particular. To je namestitev kar na kubanskem domu, v sobici s kopalnico. Kubanci jih oddajajo, da si vsaj malo popravijo standard. Prenočitev je veliko cenejša kot v hotelu, tako pa lahko tujec tudi bolje spozna domačine ter, tako se je namreč izkazalo, uživa v neprekosljivih kulinaričnih mojstrovinah tradicionalne kubanske kuhinje.

Med obiskom Kube sem prenočil v najmanj 15 različnih domovih in prav vsak je name naredil vtis: včasih zaradi arhitekture, drugič zaradi notranje ureditve, spet tretjič zaradi prijaznosti njegovih lastnikov. Neučakano sem spil še zadnji požirek svežega soka iz pomaranč, ananasa in banane, ter se iz svoje prve case podal na raziskovanje starega mesta.

Mogočne stavbe

Največje bogastvo stare Havane predstavlja 900 arhitekturnih draguljev, zgrajenih od obdobja baroka do obdobja art decoja. Te stavbe, ki so prav neverjetno dobro ohranjene ali obnovljene, so danes spremenjene v drage hotele in zanimive muzeje, med katerimi sta na primer tudi muzej, posvečen čokoladi, in muzej, posvečen antičnemu orožju.

Havanske ulice so kljub veliki gneči, ogromnemu številu turistov in različnim prevoznim sredstvom, ki neprestano krožijo po njih, neizmerno čiste, saj prebivalci Havane nenehno čistijo svoje pragove, pogosto pa kar še ulice. Podal sem se proti Plazi de la Catedral. Čeprav deluje star, je pravzaprav najmlajši izmed štirih trgov stare Havane, prepoznate pa ga lahko po dveh neenakih stolpih, ki obdajata baročno katedralo.

Dve ulici južneje je najstarejši trg, Plaza de Armas. Čeprav gre v prevodu za Trg orožja, je njegovo poslanstvo zelo plemenito: na njem se zbirajo književniki in ljubitelji starin. Vsak dan, razen ob nedeljah, se trg že navsezgodaj zjutraj spremeni v knjigarno in starinarnico na prostem. Majhne stojnice se šibijo pod težo kubanske zgodovine: podobe in dela revolucionarjev so tu na vsakem koraku, naj gledajo s platnic knjig ali pa s starih kovancev in brošk.

Vendar glavno zbirališče Kubancev ni en od štirih trgov. Ta čast pripada osem kilometrov dolgemu obmorskemu sprehajališču Malecon. Shajališče umetnikov, pesnikov, filozofov in mladih parov polno zasije ob sončnem zahodu, ko obiskovalci v rumeni polsvetlobi vpijajo lepoto prizorov velikih valov, ki silovito tolčejo ob sprehajališče. Havanci se po opravljenih dnevnih opravkih pridejo sem sprostit, poklepetat s prijatelji ali poslušat poulične glasbenike, ki nastopajo v tem kabaretu revnih, kot mu pravijo sami.

Čeprav je po vsej Havani čutiti prihod moderne dobe, saj je mesto preplavljeno s turisti, katerim se vse prilagaja, sem na Maleconu le uspel doživeti delček tistega kubanskega duha, ki po malem izginja. V iskanju avtentične Kube sem svoje potovanje nadaljeval proti provinci Villa Clara in njenemu središču, mestu Santa Clara.

Mladostniška energija

Santa Clara je sinonim za Che Guevaro, čeprav ni bil tu rojen, tukaj ni živel in je smrt dočakal na tisoče kilometrov stran, v oddaljenih gorovjih Bolivije. Toda Che Guevara je vodil napad na to mesto in ga osvobodil Batistovega režima, da je pozneje na oblast prišel Castro. V primerjavi s Havano je tu precej manj turistov. Namestitev sem našel v samem središču mesta, v eni najlepših cas particular, kar sem jih videl na svojem potovanju.

Santa Clara kar poka od mladostniške energije. Tu je najbolj prestižna univerza zunaj Havane in mesto je polno mladih, ki svojo energijo usmerjajo v organizacijo raznih umetniških delavnic ter glasbenih in filmskih festivalov. Večer sem preživel v družbi domačina, ki mi je predstavil nočno življenje tega majhnega, a živahnega mesta.

Naslednje jutro sem se odpravil proti muzeju Che Guevare in najbolj znamenitemu spomeniku, postavljenemu njemu v čast. V muzeju je največja zbirka osebnih stvari Ernesta Che Guevare, ki jo spremljajo avdio-video posnetki iz njegovega življenja. Zbirko tako strogo varujejo, da sem s seboj lahko vzel le svoj dnevnik in pisalo, to pa priča o avtentičnosti eksponatov in o velikem spoštovanju življenja in dela ikone Santa Clare.

V bližini je omenjeni spomenik, obdan s podobami Ernestovih podvigov. To, za mnoge sveto mesto, sem zapustil in se s krajevnim avtobusom odpeljal proti provinci Sancti Spiritus in njenemu najbolj znanemu mestu, Trinidadu..

Barvitost Trinidada

V vseh mestih, ki sem jih obiskal dotlej, so bile barve pročelij zgradb nekaj, kar sem zaradi velikih gneč in samega pouličnega dogajanja komaj opažal, tako da sem začel počasi izgubljati vizijo Kube, s katero sem se sprva podal na pot. Vse do trenutka, ko se je avtobus, s katerim sem potoval iz Santa Clare, ustavil v majhnem Trinidadu.

To mesto španskih kolonizatorjev prekipeva od močnih barv. Čeprav je od leta 1988 pod zaščito Unesca, kar privlači številne turiste, je mestece ostalo mirno in spokojno. No, razen v Tednu trinidadske kulture, ki se je, na srečo, odvijal prav med mojim obiskom, tako da sem imel priložnost sodelovati v enem najčudovitejših festivalov Kube, na katerem nastopajo pevci, plesalci, pesniki in umetniki iz vseh kubanskih provinc.

Pozitivna energija tega mesta me je spremljala na poti proti Camagüeyju. To je mesto, katerega ulični labirinti zmedejo še tako iznajdljivega obiskovalca. Vzrok za tako edinstveno mrežo mestnih uličic sta dve stoletji bojev z različnimi napadalci. Ozki prehodi in nepravilno razporejene ulice niso bili namenjeni zgolj zavajanju sovražnika, temveč tudi prebivalstvu, ki se je tako ob napadu lažje poskrilo. Ker je po teh ulicah praktično nemogoče voziti avto, se večina prebivalcev vozi s kolesi, zato je celo mesto kot veliko območje za pešce, po katerem odmeva zvončkljanje kolesarskih zvoncev.

Drugo ime mesta je Tinajones, španska beseda za keramične posode, ki jih lahko vidite po vsem mestu in v katerih so zaradi pogostega pomanjkanja včasih hranili pitno vodo. Danes imajo zgolj dekorativno funkcijo, zaradi svojega videza pa spominjajo na pretekle čase.

Izolirano mesto

Ko sem se na to potovanje šele pripravljal, je mojo domišljijo najbolj buril Baracoa. Kljub skorajda neverjetnim pogojem za transport in 12-urni vožnji v majhnem terenskem vozilu po divjih poteh, ki niso bile niti ceste, sem le prispel v najbolj izolirano mesto Kube. Zaradi odrezanosti od preostanka države mu pravijo kubanska Sibirija, vanj pa so včasih vozili ujete kubanske revolucionarje. V zgodnjem 19. stoletju so začeli francoski agronomi med krajevnim prebivalstvom širiti znanje o kmetijstvu, tako da je to ozemlje danes znano po kakavovcu in kavi.

V Baracou radi pripovedujejo legende o prvih prebivalcih tega predela. Pred Kubanci naj bi tukaj živeli Taino Indijanci, ki naj bi jih pokorili španski osvajalci, ubile pa naj bi jih evropske bolezni, na katere ta narod ni bil odporen. Muzej Taino civilizacije je na najvišjem hribu mesta, v pečinah pa si lahko ogledate simulacije življenja teh, za tedanje čase, naprednih prebivalcev.

Celo mesto diha v posebnem vzdušju. Ker sem Kubo obiskal pozimi, je vsaj petkrat na dan po deset minut deževalo. Po dežju je zrak napolnila nenavadna sopara in ko sem se je ravno navadil, je spet začelo deževati. Takšno zaporedje se je odvijalo ves dan.

Ker je tako oddaljeno od Havane, se za pustolovščino obiska tega skorajda tolkienovskega mesta iz domišljije odloči bolj malo turistov. Prekrasno sprehajališče ob morju se razteza od enega konca mesta do drugega in vodi mimo zgodovinskih španskih utrdb, ki so nekoč mesto varovale pred napadalci. Kljub modernizaciji Kube se prebivalci Baracoa raje odločajo za izolacijo od preostalega sveta. Njegovi lepoti in legendam sem se prepustil še za nekaj dni.

Nočni festival

Ko sem začutil, da je čas, da zapustim Baracoo, katerega čari so me povsem prevzeli, sem se podal v drugo največje kubansko mesto, Santiago de Cuba. Ker je na samem vzhodu otoka, najmočnejši kulturni vplivi prihajajo semkaj iz dežel, ki ležijo vzhodno od Kube: s Haitija, Jamajke, Barbadosa in iz Afrike.

Tukaj je vse začinjeno z glasbo, s plesom in pozitivno energijo. Skoraj vsi glasbeni žanri, od salse do rumbe, so zacementirani v te prašne, ritmične in čutne ulice. Tu je v primerjavi z drugimi provincami precej bolj vroče, pa tudi zrak je bolj zadušljiv, saj so ulice natrpane z mopedi, ki se, kot ose, z vrtoglavo hitrostjo podijo po zavitih uličicah. Vse to je dalo poseben čar prizoru, ki sem ga opazoval s terase hotela Casa Grand.

Takoj ko pade mrak, se ulice Santiaga spremenijo v mali glasbeni festival. Iz vsakega tipičnega plesnega kluba, Case de la Musica, prihaja specifičen zvok, ki kar sili k plesu, ne glede na to, ali ste ga vešči ali ne.

Na jutro po burni noči sem se odpravil na še eno Plazo de la Revolucion (Trg revolucije). Vsako mesto na Kubi ima namreč istoimenski trg, ki obiskovalca opomni na ponos njegovih prebivalcev. Po sedmih kilometrih pešačenja sem prispel na ta zares čudoviti kraj.

Tu je Fidel Castro večkrat nagovoril prebivalstvo, leta 1998 pa je to naredil tudi papež Janez Pavel II. Trg krasi velika skulptura, postavljena v čast vojnega junaka Antonia Macea, predstavlja pa človeka, ki sedi na konju in z roko kliče k jurišu. S svojo masivnostjo simbolizira odločnost, ponos in boj za neodvisnost. V tistih trenutkih sem začutil, da razumem ideologijo Kubancev in njihovo potrebo po poveličevanju in idealiziranju junakov, ki so jim, za ceno lastnih življenj, uspeli zagotoviti neodvisnost.

Zelena Kuba

Po 20 dneh mestnega vrveža in gneč, ki se jim kar nisem mogel izogniti, sem se usedel na avtobus in se podal proti zadnji provinci svojega potovanja. Provinca Pinar del Rio precej odstopa od preostale Kube. Tam je vse veliko bolj mirno: prebivalci se pretežno ukvarjajo s kmetijstvom, v prvi vrsti z gojenjem tobaka. V mestu Vinales sem našel svojo caso particular ter začel raziskovati to popolnoma drugačno Kubo.

Zaradi okoliških hribov, ki po svoji strukturi spominjajo na morske koralne grebene in varujejo številne zelene površine plantaž tobaka, je Vinales najbolj zanimivo mesto v provinci. Gugalni stoli na terasah so že kar sinonim za to mesto, katerega prebivalci so sproščeni, a zelo delovni. Ob jutrih obdelujejo polja in hranijo živino, v popoldanskih urah pa uživajo v naravnih lepotah svojega mesta. Ker je cela dolina Vinales en sam velik nacionalni park, sem poiskal lokalnega vodiča, ki me je v dneh, ki so sledili, spoznal z lepotami tega kraja.

Odločil sem se, da bom zadnje dni na Kubi preživel na maj­hnem in osamljenem otoku Cayo Levis, kjer bom lahko premleval o vsem, kar sem se naučil in kar sem izkusil med potovanjem po deželi, ki se mi je zares razkrila v vseh svojih barvah. Ideologije Zahoda, ki počasi prevzemajo Kubo in izkoriščajo tisto najboljše, kar ima ponuditi, to prelepo deželo spreminjajo v veliko turistično atrakcijo.

Ta potencial so prepoznali že gang­sterji v obdobju prohibicije in so tukaj odpirali hotele, bare in nočne klube ter uživali v darovih te dežele. Ko danes opazujem Kubo, iskreno upam, da bo uspela ohraniti svojo edinstvenost in ne bo pokleknila pred modernimi trendi, saj bi se ta že zdavnaj zaustavljena ura lahko zagnala, s tem pa tudi čas, ki se je, kot po nekem čudežu, tukaj ustavil.

 

Tekst in foto: Roko Bahat