Če obstaja ena rastlina, ki je globoko prepletena s slovenskim ljudskim izročilom, je to zagotovo praprot.
Ta rastlina raste skoraj povsod po slovenskih gozdovih in pogosto gremo mimo nje, ne da bi ji namenili posebno pozornost. Toda za naše prednike praprot ni bila samo rastlina. Varovala je dom pred strelo, skrivala zaklade, človeka je lahko naredila nevidnega, predvsem pa naj bi mu v eni sami noči v letu omogočila nekaj neverjetnega...
Že njen videz daje občutek, da pripada nekoliko starejšemu svetu. In v nekem smislu mu res, saj so praproti izjemno stara skupina rastlin, ki je na Zemlji obstajala že davno pred pojavom človeka.
Praprot naj bi zacvetela samo za trenutek
Praproti v resnici ne cvetijo in nimajo semen, saj se razmnožujejo s trosi. Ker na rastlini naši predniki nikoli niso našli običajnega cveta ali semena, je nastala zanimiva razlaga. Verjeli so, da praprot vendarle zacveti in ustvari skrivnostno seme, vendar se to zgodi samo na kresno noč in samo za kratek trenutek.
Etnolog in raziskovalec slovenske mitologije Zmago Šmitek opisuje izročilo, po katerem so ljudje na Slovenskem na kresni večer opolnoči praprot izruvali skupaj s korenino. Verjeli so, da takrat za hip zacveti, njen cvet pa naj bi nemudoma odtrgala nevidna roka.
Človek je, kot je v njegovi naravi, pogosto iskal nekaj, česar skoraj ni bilo mogoče najti.
Kdor najde praprotno seme, razume živali
Najbolj znano slovensko verovanje pravi, da človek, ki na kresno noč dobi praprotno seme, nenadoma razume govorico živali. O tem govori tudi stara slovenska ljudska pripovedka Praprotno seme.
Pripoveduje o hlapcu, ki ga gospodar na kresni večer pošlje z voloma na pašo. Utrujen hlapec zadrema, vola pa medtem odideta med praprot. Ko ju najde, ne da bi vedel, dobi nase skrivnostno praprotno seme. Nenadoma lahko sliši in razume, kaj se vola pogovarjata med seboj.
To je eden najlepših motivov našega ljudskega izročila. Človeku se za trenutek odpre svet, ki je sicer ves čas ob njem, vendar vanj nima dostopa. Praprotno seme pa naj bi za eno samo čarobno noč odstranilo to mejo.
Toda semena niste smeli iskati
Po nekaterih različicah praprotnega semena ni bilo mogoče preprosto poiskati in pospraviti v žep. Največjo moč naj bi imelo prav takrat, ko je človek do njega prišel nevede. Skrivnosti drugega sveta namreč ni mogoče osvojiti na silo. Razkrije se samo tistemu, ki nanjo naleti.
Seme mu je lahko padlo v čevelj ali obleko, ko je ponoči hodil skozi praprot. Šele pozneje je ugotovil, da se je nekaj spremenilo: razumel je živali ali pa je postal neviden. Tudi zapisi Slovenskega etnografskega muzeja omenjajo verovanje, da je človek s praprotnim semenom v čevlju lahko razumel govorico živali.
Praprot naj bi človeka naredila nevidnega
Praprot ni samo odpirala vrat v nevidni svet. Po ljudskem verovanju je lahko tudi človeka skrila vanj.
Ta motiv se pojavlja v več različicah slovenskega izročila. Etnografski zapisi denimo omenjajo verovanje, da se je tisti, ki je imel pri sebi seme bele praproti, lahko naredil nevidnega. Obstajala so celo zelo natančna navodila, kako priti do njega. Ob sončnem vzhodu naj bi bilo treba pod rastlino razprostreti belo ruto, prejo zanjo pa naj bi po enem izročilu morala spresti sedemletna deklica.
Podobna moč se je lahko prenesla celo na živali. Na Koroškem je bilo zabeleženo verovanje, da lahko z drobno praprotjo ovčjo čredo napravijo nevidno volku.
Pod praprotjo se lahko skriva zaklad
Slovenski etnografski muzej med starimi verovanji omenja, da je bilo v kresni noči mogoče najti zaklad, videti vile, škrate in čarovnice ter izvedeti nekaj o svoji prihodnosti.Tudi praprot je dobila svojo vlogo v teh zgodbah.
Po eni izmed pripovedi je bilo treba med enajsto uro zvečer in polnočjo nabrati praprot, ob polnoči pa jo izruvati skupaj s korenino. V luknji pod njo naj bi človek lahko zagledal zakopan ali izgubljen prstan.
Drugod so pripovedovali o zakladih, ki se razkrijejo samo v kresni noči. To je značilen motiv starega izročila: obstajajo stvari, ki so ves čas skrite tik pod površjem našega sveta, vendar jih lahko zagledamo samo v pravem trenutku.
Praprot je varovala tudi slovenske domove
Praprot je imela zelo konkretno mesto tudi v vsakdanjem življenju. Na Slovenskem so jo ob kresu polagali po hišah, hlevih in njivah, saj naj bi ljudi, živino in pridelek varovala pred ognjem in nevihtami.
Iz okolice Velikih Lašč so se ohranili zapisi, da so ljudje praprot skupaj s kresnicami polagali po hiši ter rastline zatikali pod ostrešje, da strela ne bi udarila v poslopje. Šopke so postavljali tudi na okna in v zelnik.
Šmitek navaja, da naj bi praprot dom varovala pred strelo in kačami, torej pred nevarnostmi, ki prihajajo od zgoraj in od spodaj. Za naše prednike je bila praprot varuhinja meje med urejenim človeškim svetom in silami zunaj njega.
Na Gorenjskem so jo polagali celo pod posteljo
Ohranila se je še ena čudovita gorenjska šega. Pisateljica in zbirateljica ljudskega izročila Manica Koman je leta 1928 zapisala spomin na nabiranje praproti, ki so jo otroci nato položili pod posteljo. Zakaj? Ker naj bi na kresno noč nanjo prišel počivat sveti Janez Krstnik.
Tu lepo vidimo, kako so se skozi stoletja starejša predkrščanska verovanja prepletla s krščanstvom. Kresna noč je bila prvotno povezana s sončevim obratom in Kresnikom, bajeslovnim bitjem oziroma božanstvom, povezanim z ognjem in soncem. S prihodom krščanstva se je praznovanje povezalo z rojstvom sv. Janeza Krstnika 24. junija, toda številne stare šege so ostale.
Kaj nam danes pripoveduje legenda o praproti?
Stare pripovedi povedo nekaj zanimivega o svetu naših prednikov. Narava zanje ni bila samo prostor, v katerem so živeli, ampak svet, poln pomenov, znamenj in sil, ki jih človek ne more povsem nadzorovati. V teh zgodbah pa lahko prepoznamo tudi nekaj, kar je človeku blizu še danes: željo, da bi razumel skrivnost življenja in tisto, česar ne more videti ali razložiti.
