7. novembra mineva deset let od smrti glasbene legende Leonarda Cohena. Nekaj mesecev pred svojim odhodom je svoji umirajoči muzi Marianne Ihlen poslal kratko poslovilno pismo. Nekaj več kot tri mesece za njo je umrl tudi sam. Njegove besede ostajajo ganljiv spomin na vez, ki je preživela konec njune ljubezenske zveze.
Marianne je bila del njegovega življenja že dolgo pred svetovno slavo. Spoznala sta se v šestdesetih letih na grškem otoku Hidra, njuno povezanost pa je pozneje ovekovečil v pesmi So Long, Marianne. Čeprav sta se njuni poti razšli, sta ostala povezana.
Srečanje v otoški trgovinici
Marianne je na Hidro prišla z norveškim pisateljem Axlom Jensnom, s katerim sta si ustvarila družino. Toda njun zakon je razpadel in na otoku je ostala z majhnim sinom.
V tem obdobju je v vaški trgovinici spoznala mladega kanadskega pesnika. Cohen jo je povabil, naj se pridruži družbi, ki je sedela zunaj. Iz tega preprostega povabila je postopoma zrasel odnos, ki je zaznamoval oba.
Marianne je pozneje pripovedovala, da se mu je približevala počasi. Cohen je bil potrpežljiv, družil se je z njo in njenim sinom, ji bral pesmi in dečku pel. Ko se je odločila vrniti na Norveško, jo je z avtomobilom spremljal od Aten do Osla. Prav na tej poti je po njenih besedah dojela, da ju povezuje več kot prijateljstvo.
Povabilo v skupno življenje
Pozneje je iz Montreala prejela njegov telegram. Sporočal ji je, da ima hišo in si želi, da bi se mu s sinom pridružila.
Povabilo je sprejela. Sledila so leta skupnega življenja, predvsem na Hidri, kjer so se njihovi dnevi prepletali s pisanjem, pogovori, druženjem in skrbjo za otroka. Ko se je Marianne pozneje spominjala tega časa, je govorila o soncu, svobodi in življenju, v katerem je skoraj pozabila na čevlje.
Njena sled je ostala tudi v njegovi glasbi. So Long, Marianne je izšla na prvencu Songs of Leonard Cohen leta 1967, Bird on the Wire, prav tako povezana z njunim odnosom, pa na albumu Songs from a Room leta 1969.
Njuna ljubezenska zveza se je sčasoma končala. Toda mnogo desetletij pozneje, ko je Marianne umirala, je bilo jasno, da njuna zgodba še vedno živi.
"Dovolj blizu, da te primem za roko"
Poleti 2016 je njen prijatelj, dokumentarist Jan Christian Mollestad, Cohenu sporočil, da Marianne umira za levkemijo. Odgovor je prišel že v dveh urah: kratko poslovilno pismo, ki so ji ga prebrali ob bolniški postelji.
Mollestad je pozneje vsebino pisma po spominu povzel takole:
"No, Marianne, prišel je čas, ko sva res stara in najini telesi razpadata. Mislim, da ti bom zelo kmalu sledil. Vedi, da sem tako blizu za tabo, da bi se lahko dotaknila moje roke, če bi iztegnila svojo. In veš, da sem te vedno ljubil zaradi tvoje lepote in modrosti, a o tem mi ni treba povedati ničesar več, saj vse to že veš. Zdaj ti želim samo zaželeti lepo potovanje. Zbogom, stara prijateljica. Neskončna ljubezen. Se vidiva na koncu poti."
Ob njegovih besedah je iztegnila roko
Mollestad je pozneje pripovedoval, da je Marianne ob branju pisma še lahko spremljala njegove besede in se jih razveselila. Ko je prišel do dela o roki, je tudi sama iztegnila svojo.
Dva dni pozneje je izgubila zavest. Prijatelj je povedal, da ji je ob slovesu tiho prepeval melodijo Bird on the Wire, pesmi, ki ji je bila posebno blizu.
Leonard Cohen je umrl nekaj več kot tri mesece za njo, 7. novembra 2016, star 82 let.
Povedati najpomembnejše, dokler je še čas
Njuno poslovilno pismo se nas morda tako globoko dotakne prav zato, ker govori o vezi, ki je preživela konec partnerskega odnosa. Skupno življenje se je končalo, hvaležnost za to, kar sta si pomenila, pa je ostala.
Včasih človeku ne moremo več pomagati tako, kot bi si želeli. Lahko pa mu povemo, da je pustil sled. Da se spominjamo njegove bližine. Da nam je pomembno, da je bil del našega življenja.
Morda ne bomo vsi navdihnili pesmi, ki jih bodo poslušale generacije. Lahko pa ljudem, ki so zaznamovali naše življenje, povemo tisto najpomembnejše, dokler je še čas.