Leonard Cohen - mož neštetih obrazov

Poslušati in doživeti Leonarda Cohena v živo je podobno občutku lebdenja. Energija, s katero je  skupaj s čudovito uigranim bendom napolnil ljubljanske Stožice, je publiko preprosto prestavila v drugo dimenzijo bivanja. Karizmatičen, brezčasen in za svoja leta neverjetno vitalen Leonard navdihuje z zenovsko mirnostjo, ki jo lahko, če si dovolj senzibilen, občutiš fizično. A svoj dušni mir je našel šele po hudem dvajsetletnem boju z depresijo.

13. 10. 2010

Možakar, ki je nekaj let preživel med budističnimi menihi in bil leta 1996 tudi sam posvečen v meniha rinzaj zena, ima zelo sproščen in hvaležen odnos do sveta, ki ga malikuje in nagrajuje. Nič mu ni samoumevno, vsak njegov kreativni doprinos je izklesan iz srca, izkušenj in razumevanja tako teorije kot tudi trendov.

Nihče od pevcev, tekstopiscev in pesnikov se ni za umetniško poštenost in anonimnost boril tako vztrajno kot Leonard Cohen. Ko je živel v samostanu na kalifornijski gori Baldy, so mu drugi menihi rekli Jikan, »tišina med dvema mislima«.     

V teh dvomljivih časih je Cohen naša sorodna duša. V pesmih se ves čas ukvarja z ravno prav zahtevnimi tematikami, ki so obenem pravšnje tudi za ostro kritiko. Poje o ljubezni in seksu, o religiji pri nas in pri njih, o osebni in množični depresiji, poje tudi o glasbi sami in o nas, ko se ji prepustimo.

Za navdih zato objavljamo del intervjuja, objavljenega v slovenskem Playboyu leta 2001:

Kako se počutite, gospod Cohen? Videti ste srečni.

Prvič v življenju nisem depresiven. Tako je zadnje dve, tri leta. Počasi, postopoma, v komaj zaznavnih stopnjah je depresija, ki me je težila tako dolgo, preprosto izginila. Strah se je kar stopil. Mogoče zato, ker se z leti spremenijo možgani.

Bral sem, da lahko možganske celice, povezane z melanholijo in napadi strahu, odmrejo, ko se človek stara. Je pa res, da sem imel skoraj 60 let, ko sem močno depresiven vstopil v samostan – tako da se ta teorija ne zdi preveč verjetna. Karkoli mi je že pomagalo, za vse sem hvaležen.

Ste depresijo kdaj zdravili z zdravili?

Vse sem poskusil. Zgodnja zdravila, denimo desipramine. Potem novo generacijo zdravil – paxil, zoloft, wellbutrin, prozac … Jemal sem celo poskusna zdravila proti napadom, ki so pomagala le redkim. Rekli so mi, da ustvarijo »tla«, trdno osnovo, pod katero ne padeš.

Vam je kakšno zdravilo pomagalo?

Pravzaprav ne. Nekega dne pred kar nekaj leti sem šel z avtomobilom na letališče. Bil sem povsem na tleh, poln zdravil. Ustavil sem sredi avtoceste, segel na zadnji sedež, odprl kovček, vzel ven stekleničke z zdravili in jih pometal skozi okno. Mislil sem si: S temi stvarmi se ne bom nikoli soočil z resničnostjo. Če že grem k hudiču, grem raje s široko odprtimi očmi.

Pred dvajsetimi leti ste dejali, da ste neskončno zagrenjeni in da vam celo samomor ne bi pomagal.

Res je. Moj zakon se je grdo končal, nikakor nisem mogel dokončati rokopisa, ki sem ga začel, in moja glasba ni bila ne vem kako priljubljena. Počutil sem se, kakor da bi bil v kletki. Nisem se mogel otresti grenke potrtosti, polne strahu. Ni in ni se hotela končati. Nisem vedel, za kaj gre.

Bilo me je sram, saj so bile nekatere stvari v mojem življenju dobre, in govoril sem si: »Nad čim se sploh lahko pritožuješ?« Vendar akutna klinična depresija ni odvisna od življenjskih okoliščin. Žal znanost ne zna pojasniti, zakaj se nas loti.

Večkrat ste jasno povedali, da se ljudem le zdi, da imajo svobodno voljo in možnost odločanja. Lahko razložite?

Mislim, da svojega življenja ne nadzorujemo. Če se ozrem nazaj, vidim, da se nisem zavestno odločil za nobeno stvar, ki sem jo storil. Celo kadar se je zdelo, da se lahko odločim, so mi bile možnosti dane. Zdaj vem in razumem, da je za vsem našim početjem veliki načrt, ki mi dovoli, da izrazim občutke jeze in strahu. Človek, ki je napisal toliko pesmi o jezi, vam pove, da ljudje svoje trenutne težave radi precenjujemo in jih poimenujemo kriza.

Kaj ste pričakovali, ko ste leta 1993 odšli na goro Baldy? Duševno prebujenje, versko izkušnjo?

Ne. Gotovo si nisem želel nove vere. Srečen sem bil s staro. Nisem iskal novih verskih načel. Z budizmom se ukvarjam več kot trideset let. Vsako leto sem v samostanu prebil nekaj mesecev. Po zadnji turneji leta 1993 sem čutil, da je čas za resnejše ukvarjanje z budizmom. Bil sem prazen in potrt. Približeval se je moj 60. rojstni dan, moj samostanski učitelj pa je bil star skoraj 90 let, zato sem vedel, da je čas. Najprej sem postal redni učenec in pozneje menih.

Kaj ste iskali, ko ste se odločili, da greste na goro Baldy?

Skušam sem se naučiti, kako preživeti dan.

Kakšen je bil običajen dan v samostanu, kakšno sobo ste imeli?

Delali smo, meditirali in opravljali svoje dolžnosti. Vstal sem ob pol treh zjutraj, pol ure pred drugimi, saj sem mlajši od večine in bolj zdrav. Predvsem sem si moral pripraviti veliko skodelico kave in pokaditi nekaj cigaret, da sem se sploh spravil k sebi in bil sposoben kaj narediti. Soba pa ... odvisno. Če sem moral učitelju zjutraj pripraviti zajtrk, sem spal v njegovi sobi. Včasih pa sem spal skupaj s štirimi učenci v eni sobi.

Brez televizije in interneta?

Brez. Moj učitelj je imel predpotopen televizor in video. Zdaj ima že krepko čez 90 let, Japonec je in včasih sem mu prinesel baletne posnetke, ki jih obožuje. Najraje pa gleda posnetke sumo borb. Nič ni bolj sproščujočega kot deset ur suma in dober sake.
Kako ste lahko živeli v strogem samostanu po vseh tistih letih kaotičnega glasbenega življenja?

Če se upiraš pravilom, ne boš živel prav dolgo. Vsakodnevni ritem me je utrdil. Ni ti treba razmišljati, kaj boš počel, ker je vse že določeno in pripravljeno. Menihi lebdijo v posebnem stanju zavesti, ker kronično premalo spijo in ker imajo zaradi vegetarijanske prehrane premalo proteinov. Moj um že dolgo ni deloval tako bistro.

Kako ste se spremenili?

Težko rečem, ker se človek neprestano spreminja. Zenovski pregovor pravi: Menihi drug drugega loščijo kot kamenčki v vreči. Živiš z ramo ob rami, skupaj vzdržuješ samostan, ljubiš in sovražiš … Vse je intenzivnejše, ker toliko ljudi živi na tako majhnem prostoru.

Več ...