Lidija Bašič Jančar: "Vsak ima sedaj svoje izzive, in to ravno tam, kjer ima nepredelane vsebine."

Lidija Bašič Jančar je zakonska in družinska terapevtka ter supervizorka z licenco pri Socialni zbornici Slovenije. Z njo smo se pogovarjali o odnosih v današnjem času. 

Lidija Bašič Jančar: "Vsak ima sedaj svoje izzive, in to ravno tam, kjer ima nepredelane vsebine." (foto: Lidija Bašič Jančar) Lidija Bašič Jančar
9. 4. 2021

Kot zakonska in družinska terapevtka, kako opažate trenutno stanje. Se medsebojni (še posebej partnerski) odnosi v teh koronskih časih izboljšujejo ali ravno obratno?

Statistike, ki bi potrdila ali ovrgla izboljšavo v odnosih ali več razhodov, še ne obstaja. Kolikor je možno spremljati, lahko rečem, da se vsekakor v obstoječih odnosih povečuje nestrpnost, ki se kaže v obliki nasilja, neustreznih reakcij, bega v razne zasvojenosti ali v težka stanja, kot so depresije, izgorelost, bolezni. Mislim, da je najtežje tistim odnosom, kjer je že prej primanjkovalo sočutja in empatije, ter tam, kjer je bilo pomanjkanje komunikacije in zdravih čustvenih odzivov. Zdi se mi, da je korona kriza prinesla na dan vse, kar je bilo malo prikrito, potlačeno pod preprogo in odstrla vse to, kar v resnici smo. Čeprav moramo nositi prave maske, so tiste, pod narekovaji, marsikje padle ravno sedaj. 

Torej, v tem času na plano bolj pospešeno prihajajo stvari, ki smo jih dolgo časa potiskali nekam v nezavedno, sedaj, ko smo več doma in malo bolj "zaustavljeni" ter soočeni sami s seboj ter z bližnjimi, pa stvari kar bruhajo na površje?

Točno to. Kriza vedno prinese na dan tisto, kar je v človeku najlepšega ali najbolj krutega. Tega nas je naučila že zgodovina in še vedno drži, žal. Korona je izredna situacija in zagotovo se je dotaknila vsakogar. Vsak ima svoje izzive, na svojem področju in upam si trditi, da ravno tam, kjer ima nepredelane vsebine, s čimer se je predhodno težko srečal.

Če je na primer nek par imel težave z vzpostavljanjem bližine, izražanjem čustev, in sta delovala po vzorcu izogibanja, sta se skoraj zagotovo znašla doma z delom na daljavo, kjer je bilo izogibanje kar naenkrat zelo moteče, oz. skoraj nemogoče. V resnici je to dobro zanju, je priložnost. Kako jo bosta izkoristila, pa je odvisno od tega, koliko v tem trenutku zmoreta, si želita in kakšno odločitev bosta sprejela za njun odnos.

Ali pa na primer starša, ki sta tedenski čas zapolnjevala z različnimi dejavnostmi otrok, pomembni so bili dosežki, odnosov in bližine pa ni bilo v zadostni meri. Tukaj imamo velik izziv. Spremeniti je potrebno cel družinski sistem, ki je do sedaj deloval na ta način, sprememba pa je prinesla nujo po novih odnosih. 

Predvsem prodirajo na površje človekova osamljenost, prezrtost, potreba po potrditvi, hrepenenja po pristnem stiku, ljubljenosti, ki so bile do sedaj napačno hranjene, bodisi s "fake" odnosi, všečki, odzivi ljudi, ki jih sploh ne poznamo, prenatrpanimi urniki, praznimi odnosi, pretiranim materializmom, begom od doma, deloholizmom itd. Ljudem se je to postavilo na glavo. Marsikdo dom doživlja kot zapor, najbližje ljudi kot nočno moro, otroke kot odveč. Potrebno se je vprašati: zakaj? Zakaj doživljamo stvari tako, kot jih doživljamo. Zakaj je stik z najbližjimi, ki bi nam moral biti v veselje, tako naporen? Resnični vpogled vase je sedaj izjemnega pomena.

Se vam zdi, da bi skoraj vsak par na neki točki potreboval neko dodatno podporo (v obliki terapevta)?

Moje mnenje je, da je temu res tako. Vendar je to le moje mnenje, pomembno se je zavedati, da se ljudje največkrat obrnejo po tovrstno pomoč šele takrat, ko se jih v življenju zatakne, ko imajo občutek nemoči ter izgubijo kontrolo nad svojim življenjem. Terapevt je oseba, ki morda v tistem trenutku vidi stvari malo širše, zna povezati različne vidike človekovega življenja in ima znanje iz psihologije, psihoterapije ter odnosov, zato lahko pomaga ljudem v stiski.

Želim pa si, da bi ljudje čutili, da je osebna rast nekaj neizpodbitnega v življenju in da bi se po pomoč obrnili prej, ko čutijo, da jih kaj bremeni, da jih vzorci motijo, jih bremenijo v sedanjih odnosih.

Hudo je, ko se ljudje obrnejo po pomoč, ko so stvari že čisto neobvladljive, želijo pa si sprememb takoj.

Bom nakazala primer staršev, ki ne uspeta vzpostaviti pristnega stika s svojim otrokom. Pristni stik pomeni, da se uglasita na to, kaj otrok potrebuje in ne kaj onadva mislita, da je za otroka prav, kot na primer, da ga potolažita, ko joka, ko potrebuje bližino, ne prekinjata stika, ko je jezen, zdržita z njim, ko je trmast, mu ne odtegujeta fizične in čustvene bližine, ga ne pustita jokati in ne pričakujeta, da se bo sam potolažil. Tega ne zmoreta zato, ker tudi sama tega nista bila deležna. Možgani si kot prav in domače zapomnijo tisto, kar so doživeli. Otrok, ki živi v umanjkanju zgoraj naštetega, bo na najrazličnejše načine kazal, da mu to ni v redu: sprva z jezo, pretirano trmo, kasneje morda z agresijo do drugih, raznimi vedenjskimi in čustvenimi težavami ali pa obolevanjem, depresivnim razpoloženjem, zaprtostjo vase itd. Ko tak otrok pride v puberteto, se bo stanje močno poslabšalo, lahko bo kazal pretirano pripadanje družbi, agresijo, prezgodnjimi in neprimernim spolnim vedenjem, motnjami hranjenja, rezanjem, samomorilnimi mislimi, izhodi iz šole itd.

Najpogosteje starši pridejo v tej fazi po pomoč, kar pa je pozno, saj otrok že dobiva potrditve od zunanjega okolja, tam išče pripadnost in beg od doma. Če bi prišli prej, bi bilo vse dosti lažje. Enako velja za partnerstvo. Ko na primer prideta na terapijo, ko se že zgodi afera, je dosti težje odnos popravljati, kot če bi to storila takrat, ko sta se začela oddaljevati, ko nista bila več odzivna eden na drugega.

Ali smo se ljudje sploh sposobni sami izkopati iz podedovanih vzorcev, ran in travm ter začaranih krogov, v katere se ujamemo v odnosih? Meni se namreč zdi, da je to praktično nemogoče storiti sam, brez neke dodatne strokovne in primerne podpore.

Tudi jaz mislim, da je to težko ali pa vsaj precej težje predelovati vzorce in travme sam. Terapevtski proces ni dober le zato, ker ima terapevt znanje in nek zunanji vpogled v človeka, temveč tudi zato, ker terapevt zgradi s klientom ODNOS, v katerem se zgodijo tiste stvari, ki jih klient ni bil deležen, pa mu je pripadalo: odziv, spoštovanje, razmejitve, zaupanje in predvsem vero in upanje v to, da odnosi pripadajo vsem. Klient dobi novo izkušnjo in povezanost in možgani si to novo izkušnjo zapomnijo. To je tisto, kar je najvrednejše.

Ali naša družba počasi razbija mit glede tovrstnih terapij in pomoči?

Mislim, da ja. Počasi, a vztrajno. Še vedno smo rezervirani do terapevtske pomoči, se pravi, težje priznamo, da jo potrebujemo, vendar v ožjem varnem okolju ljudje radi povedo, da hodijo na terapijo. Še vedno je uveljavljen mit, da pomoč potrebuje tisti, ki je zavozil, močan je tudi lik idealnih družin, kjer je vse super in v redu, kot družine na slikah, kjer se vsi smejijo, so srečni, brez težav. Realnost ni taka.

Različna čustva imamo zato, da jih uporabljamo, sicer jih ne bi imeli. Vsa čustva so enako v redu in potrebna. Žalost in jeza sta enako potrebni kot veselje in smeh. Mene jezi, ko ljudje govorijo: »Smej se in bodi vesel.« Vesel si, ko si vesel, in enako si v redu, če si jezen ali žalosten. Ne razumem, zakaj bi bil v redu in sprejet samo tedaj, ko si nasmejan. To mišljenje naredi ljudem ogromno škode! Prvič zato, ker nehajo biti pristni in iskreni do sebe, drugič zato, ker jim okolica in odzivi začenjajo pomeniti dosti več, kot lastni občutki in tretjič zato, ker to pričakujejo tudi od drugih in, kar je najhujše, tudi do svojih otrok.

Kakšne priložnosti nam vendarle prinaša ta zanimiv čas?

Predvsem je priložnost ta, da nehamo obsojati drugače misleče ter poskušamo v sebi razvijati sočutje. To je srednja pot, kjer ne potrebujemo obremenjenosti ne z levo, ne s desno in z nobenimi barvnimi odtenki. Zdi se mi, da je največja sreča za človeka, ko lahko v sebi odkriva moč, da širi radostna občutja naprej do drugih in ni obremenjen s tem, kaj bo dobil nazaj. Če čutiš, da lahko nekaj nekomu daš, to stori zaradi sebe in poskušaj začutiti, kaj se zgodi? Kaj te preplavi, kaj občutiš? Prijaznost je še vedno vrlina, ki odpre pot dobrega.

Izobražujmo se, berimo dobre stvari in ugasnimo televizijo. Veliko dobrih knjig je izšlo, še posebej sedaj, prav v času korone. Berimo in berimo, pomislimo tudi na druge in včasih namenimo kakšno lepo misel ljudem, ki so v stiski in trpijo. Poskusite, zelo lep občutek je to.

Kaj pa ljudje, ki se trenutno počutijo izjemno osamljene?

Bi rekla, da jih je veliko. Če smo pozorni in čuječi, lahko začutimo stisko in osamljenost drugega. To sposobnost ljudje imamo, da čutimo, kaj čuti drug. Nikoli ne smemo zapraviti te sposobnosti. Zato je tako pomembno, da se osredotočamo nase v tem času in ne podlegajmo strahu, brezvolji, jezi, ki jo v nas vzbujajo drugi in v katerih vztrajamo in se ne premaknemo naprej. Ljudem, ki so osamljeni, pomaga stik. Kam se je izgubil preprost medčloveški stik, ko pozdravimo soseda in mu kaj lepega povemo, zaželimo, ko se sploh lahko ustavimo, posedimo, malo poždimo ob kom?

Lastno osamljenost lahko preženemo na mnoge načine, vendar je najprej potreben korak, da se zavedamo lastne osmljenosti, da pridemo v stik s temi bolečimi občutki. Potrebno se je zavedati, po čem hrepenimo, kaj si želimo, kaj nam manjka in koga pogrešamo? Kaj močno pogrešamo, kaj smo si tako odtegnili in kdaj? Kdaj smo nehali verjeti, da nam pripada stik in nekdo, ki bi lepo poskrbel za nas? Sprva moramo znati objeti sebe, si nameniti vse lepo, se naučiti prepoznati potrebe in kako jih zadovoljiti. Šele nato bomo znali deliti dobro tudi drugim in prepoznati stiske drugih. Tako zares, prisotno in iskreno.

Še kakšen nasvet za ljudi?

Poskušajmo ugotoviti, kaj nas posamezni odnosi učijo, lahko čisto na osebni, družinski ravni in tudi globalno, na državni? Kako se odzivamo na določene ljudi, situacije, krizo? Kakšna ogledala nam kaže trenutna slika? Vsak jo seveda doživlja po svoje. Trenirajmo hvaležnost vsak dan. Ko se zvečer uležemo v posteljo, se pohvalimo za stvari, ki smo jih uspešno čez dan naredili. Namenimo čas zase in za vpogled vase.

Morda na koncu še to. Informacij in situacij, ki bi nas trenutno pomirile, kar ni. Ko ničesar več ni, kar bi nas od zunaj pomirilo, moramo začeti poskušati in se učiti pomiriti sami sebe in odrezati od sebe vse, kar nam škoduje. To je nujno. Ko ni več varnosti zunaj nas, je čas, da si jo začnemo ustvarjati sami, lažje pa je, če imamo ob sebi ljudi, ki so naša varna baza, naše izhodišče, nam nudijo objem in stik ter nas potolažijo. Če kdaj, je prav zdaj ta čas, da začnemo verjeti, da nam to pripada. 

Več najdete na: lidijabjancar.com

Lidija Bašič Jančar je tudi avtorica knjige Ali popolna ljubezen obstaja? Navezanost v družini, partnerstvo in odnosi

Spraševala: Ana Vehovar