Lila Prap - Modra ženska, ki ljubi sončno rumeno

Lilinih slikanicah živali govorijo kar v 38 jezikih sveta: te svetovne rokovske zvezde (med njimi je tudi nekaj čisto novih vrst, ki še niso dobile mesta v bioloških učbenikih) žlobudrajo v baskovščini, vzgajajo male Japončke in zabavajo otroke v Tasmaniji. Lila je po zadnjem svetovnem prvenstvu v nogometu glede slave edina resna konkurenca slovenskim nogometašem!

Na začetku je bila beseda. No ja, pravzaprav vprašanje, in sicer: Zakaj so zebre progaste? 'Ker se ne morejo odločiti, ali bi bile raje črne ali bele,' odgovarja Lila v svoji slikanici Zakaj?, ki je bestseller v mnogih državah sveta. Zebre se mogoče res ne morejo odločiti glede prave barve (ali pa so zares progaste samo zato, ker so ušle iz zapora), Lila pa se mora, in ker je na vsakodnevnem redu življenja odločanje, je jasno, da usoda ni neka vnaprej določena pot. 'Vse polno malih razpotij je, mi sami pa izbiramo smer.

Rečeš ja ali ne, potem se pa vsa stvar odpelje v levo ali v desno,' pojasni avtorica neumnih odgovorov na neumna vprašanja (za pametne je k sreči poskrbela strokovnjakinja). In v kaj Lila verjame, ko ji ne gre najbolje? 'Da ti gre lahko še slabše. S tal res nimaš kam pasti!'

Zakaj je filozofija nesmiselna?

Nekatere stvari pa preprosto ne vzdržijo odločanja. 'Na svetu je vsaj petsto različnih religij in vsako si je izmislil drug pametnjakovič. Kako naj se torej odločim, katera je tista, ki bo iz mene izpulila hudiča?' reče in si mirno prižge cigareto. 'Danes sem bila skoraj odločena, da bom prenehala kaditi, pa me je moja črna stran prepričala, da nima smisla.' Smisel je izmuzljiv. Nekoč ga je za nekaj sekund celo začutila, potem pa je na svoje minirazsvetljenje pozabila.

V trenutku, ko je rodila, se ji je razjasnilo tisto, s čimer si je razbijala glavo od pubertete naprej, in tako so vprašanja Kdo sem?, Od kod prihajam? in Kam grem? postala skoraj smešna. 'Zdelo se je celo preveč preprosto, nekaj v smislu, da sem le del neskončne verige, in sem tu zato, da se življenje lahko nadaljuje. Da smo mi vsi samo kot val v morju. Da nismo tako zelo pomembni, kot si predstavljamo. Spomnim se, da se mi je zdelo zelo čudno, da tega nisem že prej pogruntala.' Smisel iskanja smisla je bil torej v tem, da ga je našla sama. V nobeni filozofski knjigi ga ni bilo, pa jih je prežvečila na tone.

Vse tiste teorije si je nekdo izmislil in imel je srečo, da je našel veliko bralcev. In ker Lili kronično primanjkuje četrte dimenzije, časa, se res ne more ukvarjati še z odločanjem o tem, s katero glavo bo mislila, da bo mislila bolj prav. Zato najraje misli kar s svojo.

Zakaj je Lila nesvobodna umetnica?

Kot otrok je veliko risala, v srednji šoli pa risanje ni bilo več priljubljeno. Moderno je bilo globoko filozofsko razmišljati in tako si je med poslušanjem Jimmyja Hendrixa rada razbijala glavo s temeljnimi življenjskimi vprašanji. Pripadala ni nobeni subkulturi, ker ji, kot pravi, manjka čredni nagon. In ker se je duh časa spet zelo spremenil, zdaj filozofira kvečjemu še o tem, kako bo zbrala in posortirala vse 'pildke' za računovodkinjo in v kateri davčni razred bo spet padla. Temeljna eksistencialna vprašanja pač.

Besedna zveza svobodni umetnik je postala navaden oksimoron, zato na vprašanje, ali se počuti svobodno, odgovarja: 'Še kar. Družba je že poskrbela za to, da popolna svoboda ni mogoča. Svobodni umetnik je postal tako zvozlan poklic, da je primeren samo še za tiste, ki ne živijo od svojega dela. Za žensko pa je svoboda še toliko manj oprijemljiva. Ženska dela cele dneve, denar pa odteka kot s postaje. Slučajno ne poznam nobene, ki bi zvečer lačna čakala svojega biznismena, da se vrne s potovanja in ji pripravi večerjo.

Zelo redke pare poznam, da moški ni malo višje bitje. Ta plat življenja je še vedno dokaj klišejska. Je že tako, da naokrog ne vidim moških, ki bi veselo skupaj z ženo skakali po hiši z vedrom v rokah, da bi bilo delo hitreje opravljeno.' A vedru navkljub ostaja upornica. Rada provocira vse preveč ideološko usmerjene ljudi. Zelo blizu ji je misel Slavoja Žižka, rada ima duhovite ljudi, kot sta Roza in Desa, pa občuduje ustvarjalno moč in mladostno energijo Marlenke Stupice in drugih starejših slovenskih ilustratork. Tu nekje se počuti kot riba v vodi. Sploh se dobro počuti v vodi.

Zakaj Lila noče vedeti vsega?

Na vprašanje, v čem je bistvo partnerskega odnosa, Lila ustreli v svojem slogu: 'Ko si starejši, je fajn, da imaš koga ob sebi, če te zadane kap. Ni fajn, če si sam. Posebej ženske zahodne civilizacije smo na moč romantične in ne znamo živeti brez ljubezni moškega. To imamo od Sneguljčice. Priti mora princ in te oživeti. Prej pa spiš. Ni te. To so nam vcepili v glavo. Brez moškega se počutiš manjvredno. Na vzhodu je popolnoma drugače: mi imamo romantični, oni pa praktični vidik. Všeč mi je bil Houellebecqov roman Osnovni delci. Tam je ljubezen mogoče opisana takšna, kot je, brez olepšav. Zatrapanost je kemija in traja eno leto. Dejstvo.

Včasih sem se hecala, da bi morali uzakoniti enega uradnega priležnika. Potem žene ne bi več šnofale po mobilcih. Nadzor nima nobene zveze z ljubeznijo. Za partnerski odnos sta bistvena spoštovanje in zaupanje. Potem si pa veselo ali pa neveselo presenečen. Če bi vedeli vse o drugem, bi bili preveč tečni. Preprosto ne bi hotela vedeti, da je moj moški preganjal srne na dveh nogah, ko sem jaz doma pomivala okna. Rada imam svoj mir.'

Zakaj se Lila dere na tenisu?

Ker pravkar berete prvo številko revije za srečno življenje, je nujno, da z Lilo spregovoriva še o sreči. 'Skrivnost je v tem, da se ne obremenjuješ s stvarmi, na katere nimaš vpliva in ki tisti trenutek niso aktualne. Če pride problem, ga, če je v tvoji moči, hitro reši. Sicer pozabi nanj. Kar pa se ti vrta po glavi za nazaj, je sama navlaka. Če to seštejem, lahko recept za srečo stlačim v dve besedi: carpe diem. Žremo se za to, kaj bo, žremo se za to, kaj je bilo, kaj bi bilo lahko, pa ni bilo, zakaj je bilo tako, kot je bilo, in tako naprej.

Ko se ti zapičijo takšne misli v glavo, se jih je najbolje na hitro znebiti. Jaz grem na tenis. Tam se redno derem, na moža pa le tu in tam. Me pa daleč najbolj osreči plavanje v morju – to je tako, kot da sem v svoji prvini, z morjem sem kot zlita.'

Zakaj Lila že drugič bere isto knjigo?

Ker jo je začela brati na svoj 50. rojstni dan. Takrat še ni vedela, da se te celulit in daljnovidnost primeta prav na ta dan. In ker je knjigo Saula Belowa Herzog prvič brala brez očal, je to isto, kot da je ne bi. 'Po petdesetem se kar naenkrat za en drek počutiš. Malo te zebe, malo te kuha, veliko se ti rola. Pa baje ene pridejo ven, druge pa sploh ne.'

In ko smo se takole pogovarjale o ženski privlačnosti v najlepših letih, je fotografinja predlagala, da bi naredili še en ležeč portret. Bile smo v 'dark room' Liline hiše v Šmarjeti, ki jo razsvetljujejo samo majhna okrogla okna, sedele smo na stari zofi iz bordojsko rdečega žameta in se norčevale iz nas samih. 'Prav, pa naredimo še eno za notranjo stran omaric v fabrikah,' se je zarežala Lila. In se tako, mimogrede, še spomnila, da jo je enkrat en fotograf tako dolgo fotografiral, da se ji je zaskočila čeljust.

Pa smo se spet smejale in nase klicale smejalne gubice. 'Ženska ni nikoli povsem zadovoljna s sabo, razen za nazaj. Spomnim se, da me je pri dvajsetih motilo na meni vse po spisku, ko pa zdaj gledam stare fotografije, se zdim sama sebi super lepa. Ko bom tele gledala pri osemdesetih, bo najbrž ista zgodba.

Z lepotnimi operacijami pa je tako: stoodstotno te močno postarajo! Če ti kožo nategnejo na obrazu, je tvoj vrat lahko nenadoma videti star vsaj sto let! Se mi zdi pa zanimivo, kako se ljudje z veseljem odpravljajo v bolnišnico na plastične operacije, medtem ko si ne upajo k zdravniku zaradi navadnega prehlada.

Jasno je, da se je gubam nemogoče izogniti. Če bom slabe volje, bom postala podobna buldogu, če se bom preveč smejala, pa bom pokasirala globoke zareze okrog ust. Ni rešitve! Nekateri se z mlajšimi partnerji odločijo podaljšati mladost po naravni poti, jaz pa se lepo dostojanstveno staram. Zdaj imaš second life in si v virtualnem svetu lahko izbereš idealen smrček, ampak jaz še na facebooku nisem, kaj šele v katerem drugem virtualnem svetu!' (Smeh, smeh, smeh ...)

Zakaj ima Lila čisto zadosti talentov?

'Zelo preprosto: če bi jih imela več, bi morala več delati!' Vsakršno namigovanje na njeno slavo pa Lila mirno presliši. 'Saj nisem rokovska zvezda!' Na Japonskem sicer nastopa v risankah, ki so jih posneli po njeni slikanici Zakaj?, ampak resnično slavne so le njene živalice, ki so jih natisnili na razne izdelke in jih 'razmnožili' v igrače. Dela tisto, kar ji prinese dober odziv. Ko ga ne bo več, se bo lotila česa drugega.

Prizna pa, da uživa v delu za otroke, ker je delo zanjo predvsem igra. Igra se, kadar je dobre volje. Ker mora biti tisto, kar dela, prijazno. Ko ne bo več tako navihana, bo zamenjala dejavnost. Nujno potrebuje spremembe, ker jo ohranjajo živo. Kot arhitektka, grafična oblikovalka in nekdanja 'tršica' na srednji gradbeni šoli pa dobro ve, da so otroci najboljši 'naročniki'. Od zamisli do realizacije preteče veliko vode, od trenutka, ko odloži kredo, pa do dneva, ko bo njena knjiga na policah knjigarn, pa je dosti živčnosti in njej neljubih obveznosti.

Ne, Lila se ne dela lepe. Lila je lepa v svoji iskrenosti. Daleč najlepši trenutek v ustvarjanju je, ko odda slikanico. Zakaj? Ker takrat lahko končno pospravi vse sobe, v katerih je delala. Prej so to 'pildki na pildke', grozljiv kaos, in če premakneš eno samo reč, porušiš red. Včasih potem stvari tako dobro pospravi, da jih ne najde več. Na primer točno določeno knjigo, v kateri hrani točno določeno pismo, natančneje pismo japonske cesarice …

Zakaj ima Lila blazno srečo?

Ker se je rodila. Zato. Življenje je naša največja dragocenost. 'Svet je postal en velik casino. Vsi z nečim gemblajo, največ pa gemblamo s svojim življenjem in z Zemljo. Vlagamo minimalno in pričakujemo stoterne dobičke. Nihče več ničesar ne dela – zares delajo samo še Kitajci!' No, te bo obiskala na turneji slovenskih mladinskih pisateljev, po izidu nove knjige, v kateri mačke zafrkavajo pse.

A Lila svojih možganov ne da na pašo niti na plaži, ker zanjo ni večjega užitka od branja romanov na tisti slepeči svetlobi, pod katero ne rabi … očal! Včasih vzame s sabo na morje v Istro še kakšno knjigo iz fizike in matematike, da ji možgani slučajno ne bi splesneli ob neskončnem zrenju v horizont. Ko ji zmanjka križank, v roke vzame učbenik tujega jezika. In ko smo že pri užitkih ... Zdaj bo kmalu zima in bo morje neskončno pogrešala. Ne mara namreč namakanja v brbljajočih banjah, polnih glivic. Masaža je fajn, a vedno tvegaš, da boš po njej 'speštana', kot da bi te kdo premlatil.

Njena vera pa je neomajna, ko nanese na zeleno solato – to je zdravilo za vse in specialiteta par excellence. Edina stvar, ki jo zaenkrat zna materializirati, pa je vonj po kavi – zavoha jo, takoj ko se zbudi. (Ne, moža ni v kuhinji, kjer bi ji pripravljal zajtrk, temveč ropota na dvorišču. Ah, kaj bi ženska brez moškega! Spala bi … Šala. Še ena. Ker se je lepo smejati. In ker so smejalne gubice seksi.)

Tina Torelli
Fotografije: Mateja Jordovič Potočnik

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj