"Pridi! Vstani iz groba svojega srca!" Kajti "hiša srca, ki je ne dosežejo žarki božanskega sonca, je ničeva in samotna, mračna je in zapuščena, zaprtih vrat. Je kot grob. Pridi! Vstani iz groba svojega srca!" nam kliče veliki glasnik božanskega – Rumi.
Njegov odmev v tem neprijaznem in temačnem času, polnem nizkih strasti in strahu za golo preživetje, postaja vse ostrejši in jasnejši; slišimo ga, četudi si zatiskamo ušesa. Je kot meč, ki je zarezal v globino našega duhovno oslabelega bitja – toda ne z namenom, da bi nas ranil, temveč zato, da bi nas znova usmeril na pravo pot. Slepi potniki, obrnite se vendar k ljubezni, ki ne pozna strahu, nas nagovarja.
"Ljubezen je tisto, kar premaga vse stvari;
priznam, vsega me je prevzela."
Kajti:
"Ljubezen grenko spremeni v sladko; ljubezen baker spremeni v zlato; ljubezen spere usedline; ljubezen mrtvo oživi; ljubezen kralja v sužnja spremeni."
Ljubezen spreminja, zato se je tako bojimo in zato se skozi življenje raje plazimo brez nje, četudi so nam dana krila! Na vse kriplje si prizadevamo ubežati revščini in uničenju. "Kako žalostno," pravi Rumi, v resnici "bežite pred srečo in zadovoljstvom."
Mogočna sila ljubezni pretresa naše temelje sebičnosti, ki nam jemljejo duhovno moč, in krade ključe naših polovičnih ljubezni – tega se na smrt bojimo.
"Vendar bogastvo nima stalnosti: zjutraj pride, ponoči ga veter odnese proč. Telesna lepota ni pomembna, kajti ljubek obraz skazi že ena sama brazgotina vrtničnega trna. ... Ta svet se zdi trajen, čeprav je v resnici sen. ... Poruši hišo! Pod njo je skrit zaklad," kliče Rumi.
"Vedi: zunanja oblika je minljiva,
neminljiv je zgolj svet prave resničnosti.
Kako dolgo boš ljubkoval obline vrča?
Pozabi na vrč in začni raje iskati vodo!"
Ljubezen perzijskega pesnika, pravnika, teologa, filozofa in mistika iz 13. stoletja Mevlane Dželaludina Rumija je še vedno živa, morda celo bolj kot kadar koli prej. Le ljubezen duhovno prebujenega, ki pije neposredno iz božanskega izvira, je lahko tako nepreračunljiva, potrpežljiva, razumevajoča – in večna. To je ljubezen prijatelja, ki nas, kot pravi Rumi: "Ne ljubi niti s srcem niti z razumom, temveč z dušo, ki je edina neminljiva. Ta ljubezen presega zapovedano učenje – to staro hinavsko ukano."
Ljubezen je naša skupna in edina religija! Zato Rumija razumeta tako Vzhod kot Zahod.
Vabljeni na večer avtentične sufijske tradicije v Rumijevem duhu!
Pridružite se nam na čarobnem večeru 21. oktobra v Švicariji (park Tivoli), kjer bomo skozi glasbo, zgodbe in sufijsko meditacijo podoživeli sufijski duhovni obred (semo). Naša potovanje bo spremljala avtentična sufijska glasba,ki jo bo izvajal sufijski Mojster ŠEJK HASSAN DYCK S PRIJATELJI.
V Rumijevih časih je bila sufijska sema globoko duhoven obred, ki je združeval glasbo, ples in recitacije kot sredstvo za dosego mističnega zlitja z Božanskim. Obred je potekal v duhovnem krogu, kjer so se udeleženci zbrali, da bi skupaj sledili poti, ki vodi v notranjo preobrazbo in božansko ljubezen.
V ospredju seme je bila glasba, ki so jo izvajali glasbeniki na tradicionalnih inštrumentih, kot so ney (flavta), tambur (strunsko glasbilo) in boben (daf). Ti zvoki so ustvarjali vzdušje, ki je udeležence popeljalo v stanje globoke meditacije in transa. Glasbeniki so pogosto spremljali pevce, ki so recitirali pesmi iz Rumijevih del ali iz drugih sufijskih pesnikov, ki so opevali ljubezen do Boga.
Sema je bila tudi prostor za refleksijo in tišino. V Rumijevem času so seme spremljali še učenci in učitelji, ki so skupaj preučevali duhovna besedila in modrosti. Obred ni bil le individualna izkušnja, temveč kolektivno iskanje duhovne resnice, ki je temeljilo na ljubezni, predanosti in povezanosti z Bogom.
Več o dogodku: https://www.facebook.com/events/2211593505903440/?active_tab=discussion
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj