Ljubezenska zgodba: Kevin Gardiner, učitelj Iyengar joge

»Najprej me je celega prevzelo igranje; v tistem času je gledališče zapolnilo vsa moja hrepenenja, potešilo ves moj nemir.«

Študiral je na ameriški akademiji dramskih umetnosti in tam ga je z jogo spoznal eden od njegovih učiteljev. »Z jogo naj bi telo postalo bolj plastično in zbudili naj bi globlja, drugačna stanja zavesti.« Kevinova zgodba z jogo se je začela najprej na dvorišču, s knjigo, potem pa s prvo uro Iyengar joge: »Nanjo me je povabil prijatelj od prijateljice iz gledališča. Potem sem študiral z njo dve, tri leta.« Kmalu je bilo vse manj igranja in vedno več joge. »Joga je prižgala moje zanimanje, mojo domišljijo, mene celega. In potem sem bil popolnoma prepričan, da moram temu slediti.«

Kevinove karizme smo deležni tudi v Sloveniji, kamor občasno pride poučevat novo generacijo učiteljev Iyengar joge. Njegovi seminarji so nabito polni, učenci pa hvaležno pijemo njegove besede, geste, modrost. Junija je z njim prišla njegova mlada madžarska žena Erika, ki je prav tako certificirana učiteljica Iyengar joge. Sledi ljubezenska zgodba.

Kevin, ali po tridesetih letih poučevanja joge še vedno uživate v tem?

Ja. Ja, zelo rad učim. Seveda imam dneve, ko nisem v svoji najboljši koži, ko se mi zdi, da ne vem dovolj, da ne vem ničesar. Potem pa stopim v sobo, odprem usta in – se kar zgodi! Ni mi treba ves čas tuhtati, kako in kaj. (nasmeh) Poučevanje je hudo garanje, a me hkrati napolni s čudovito energijo. Sicer ni nastopanje, je pa podprto s sposobnostjo komuniciranja. In izražanja – s telesom, umom, z besedami, pa tudi s predstavitvami.

Dober glas najbrž pomaga (Kevin ima fascinanten glas, op. a.)?

Dober glas res pomaga! Glas ima moč in ta moč lahko velikokrat premakne nekaj, česar ne moremo premakniti z razumom.

Ste poskusili druge jogijske sloge?

Hm, od drugih praks sem redno vadil meditacijo, pa še vedno včasih vadim kung fu (Kevin je 10 let predano treniral kung fu, op. a.), ta daje mojemu telesu drugačen zagon. A v resnici me druge metodologije joge niso zanimale, nikoli.

Zahodni svet se večinoma ukvarja z asanami, skoraj kot da so šport. Je to še vedno joga?

Mislim, da je v Bhagavad Giti omenjeno, da je 'pravi jogi' le eden na milijon izvajalcev joge. Le eden na milijon torej zares vadi jogo (nasmeh). Zahodni svet je poln nevroz, zdi se, da mora opraviti s povsem svojimi izzivi. Poleg tega je joga velik biznis. Multimilijonski biznis, ki vključuje dizajnerske podloge za jogo, oblačila, dodatke, revije o življenjskem slogu … Modna industrija, torej.

A joga lahko postane svoje nasprotje, če vadiš le asane. Praksa se zazanka, se zaključi sama vase. Če se ne pomakneš globlje, v srž osmih delov Patanjalijeve joge, če ne upoštevaš vseh teh načel in ne izboljšuješ lastne prakse z, na primer, pranajamo (nadzorovanje dihanja, op. a.), pratjaharo (obvladovanje čutov op. a.), če ne poiščeš miru ... Če se torej ne premikaš v to smer, nujno nazaduješ. V nekem smislu se premikaš proti jogi.

Zakaj mislite, da je toliko ljudi očaranih z jogo?

Ker je inteligentna, pronicljiva in ker ima lahko ogromen učinek na celotno človekovo osebnost. Ljudem ponuja zatočišče, v katerem lahko negujejo telo in hkrati dosežejo globoko sprostitev uma. Lahko dosežejo mir.

Je pomembna tudi odsotnost tekmovalnosti?

Seveda joga ni tekmovalna, vendar živimo v svetu primerjav. Za nekatere bo tudi joga tekma. In naš um je len. Stalno ga ženejo čutne motivacije in tako se ves čas obrača k najbolj vznemirljivim in k najprijetnejšim izkušnjam. Ljudje hodijo na jogo zaradi najrazličnejših razlogov: da bi se bolje počutili, da bi bili bolje videti, da bi se izboljšali. Ti stranski produkti joge so velikokrat privlačnejši kot joga sama. Joga namreč pomeni vzgajati in disciplinirati um, omejevati čutne želje in vzgibe, se odmakniti od enačenja z lastnim telesom.

Je v resnici pomembno, kaj nekoga motivira, da začne?

To, seveda, bi bila druga plat te medalje: kar koli te spravi skozi vrata … (nasmeh). Potem bodisi vzameš, kar lahko uporabiš, in pustiš drugo pri miru, ali pa te joga navdihne in vadiš in se razvijaš in potem lahko prispevaš – v skupnost in k evoluciji same joge.

Kako je joga pomagala vam?

Joga je oblikovala, zgostila, osrediščila in informirala naravo mojega iskanja. Vprašanje, ki ga končno zastavi, je: Kdo sem? Počutim se blagoslovljenega, da se me je dotaknilo nekaj tako velikega. To je moje življenje, dogaja se skozme. To počnem. Ne vem in si ne morem predstavljati, kakšno bi bilo moje življenje brez joge. Vsekakor zelo drugačno.

Vas pri poučevanju vznejevolji, ko opazite, da nekdo nečesa ne razume?

Če nekdo ni pozoren, če se upira, če se ne trudi odkrito, da bi naredil, kar ga prosim, ga skušam še bolj izzvati, tako da povečam intenzivnost. Delo z asanami je vznemirljivo in kompleksno, paziti je treba, da gre vse skupaj v pravo smer, in učence moram zaščititi pred poškodbami, ki se zgodijo, kadar nisi pozoren. Konec koncev je globina in kakovost pozornosti to, kar dela jogo jogo, za razliko od športa. Kar jo dela sadhano, duhovno vadbo in ne le telovadbo.

Ko poučuješ jogo, ne učiš le tehnike, temveč si polno vpleten, si tudi neke vrste psihoterapevt, prevzeti moraš veliko več odgovornosti kot le to, da ljudem pokažeš, kako se pravilno zasuka noga. Pomembna je etika.

Če učence zanima, bodo sledili. Če jih ne zanima, jih poskušam zdramiti in vključiti kako drugače. Postanem boljši učitelj. (nasmeh) Študent si mora včasih izposoditi učiteljevo voljo in moč, da bi se pognal naprej. Nikoli ne veš, vsak je malo drugačen, kajne? Guru (BKS Iyengar, op. a.) je nekoč rekel: »Učim brez upanja, da se bo kar koli izboljšalo.« In on je izjemen učitelj. Čeprav si kot učenec lahko prepričan, da je od tega, ali pravilno dvigneš kolensko pogačico, in od tega, ali ta gib resnično razumeš, odvisno življenje. Res je tudi, da sem se kot učitelj razvil. Vem, kaj ne deluje. In napake mečem stran.

Kako ste spoznali svojo ženo?

Svojo ženo sem spoznal na Irskem, prvič, ko sem jo zagledal … je bilo na intenzivnem vikend seminarju. Leta 1984.
Erika: Seveda! Ko sem bila stara 11 let!!! (smeh)
Kevin: Leta 2004.

Ste bili vi učitelj na tej delavnici?

Ja. To je bila ena njenih prvih delavnic joge.
Erika: Bila je moja druga.
Kevin: In potem si prišla na naslednjo.
Seveda nisem ničesar pričakoval, na kratko sva se pogovarjala, zahvalila se mi je za uro. Bila je sladka. Torej, naj nekaj pojasnim – vse kar v življenju počnem, je poučevanje joge. Kje naj torej spoznam ženske? Ne bom šel v bar, nisem preveč družaben, ne hodim po zabavah. Torej, bila sva tam. Mislil sem si, kako je ljubka, ona si je mislila, kako sem nor, in …
Erika: In nič se ni spremenilo.
Kevin: Nič se ni spremenilo. Potem mi je pisala, se mi zahvalila za delavnico, povedala, da ima v svojem stanovanju prazno sobo, če bi kdaj potreboval prenočišče, ko bom učil v Dublinu … No, to je zanimivo, sem si mislil (nasmeh). Zelo prijazno. Njena ponudba, mislim.

Ste srečni?

Ja, srečen sem. Ponavadi sem ravno tako nevrotičen kot vsak drug. (smeh) Nisem super bitje, nisem razsvetljen … Nisem nesrečen. Poln sem hvaležnosti in skušam vse skupaj ohraniti čim bolj enostavno.

Iz New Yorka ste se preselili v Budimpešto. Ste se poskusili naučiti madžarsko?

Mislite iskren, nameren poskus? Ne. Zame je nepredirna. (smeh) Učil sem se špansko in lahko govorim špansko. Učil sem se latinsko, nekaj let. Dojamem lahko kateri koli romanski jezik. Svoj jezik bi lahko pripravil celo do tega, da bi govoril nemško. Ampak tisti mali del mojih možganov, ki je poskušal moj glas pripraviti do tega, da bi spregovoril madžarsko, je že oblekel pižamo, je že pripravljen za spanje. (smeh)

Ko sem prvič prišel na Madžarsko, je nekdo rekel: »Hja, madžarščine se v resnici ne moreš naučiti, če si star več kot sedem.« Torej se učim o duhu jezika in to je zelo zanimivo. Zares ... Znam nakupovati zelenjavo. Zelo dobro kažem na stvari in skušam ne riniti v težave. Dovolj ljudi govori angleško, da lahko vedno prosim za pomoč. Razvajen sem.

Imate radi svoje življenje?

Ja! Moje življenje je tako … Star sem 64 let. Tebe sem spoznal (Kevin pogleda svojo ženo Eriko, ki ves čas intervjuja sedi poleg njega), ko mi je bilo 58, vse se je naenkrat spremenilo in rekel sem si le – zakaj pa ne.

V New Yorku ste pustili svoj studio?

V tistem času so nameravali podreti stavbo, v kateri sem živel, da bi zgradili nebotičnik. Ponudili so mi lep denar, da zapustim stanovanje, in pomislil sem – kaj naj zdaj? Najamem še eno stanovanje v New Yorku? Erika je prišla v Ameriko, a ji življenje tam ni ustrezalo, morala se je vrniti domov. Nazadnje sem rekel: »Prihajam v Budimpešto.« Znesek, ki so mi ga plačali, da zapustim stanovanje na Manhattnu, je bil tolikšen, da sem si kupil stanovanje v Budimpešti in še polovico posla.

Resnično, ničesar nisem naredil sam. Ko sem enkrat sprejel odločitev, je vse to preprosto prišlo. Zdelo se mi je odlično, da lahko izkusim življenje v vsej svoji polnosti. In bilo je točno to. Ekstatično in grozljivo hkrati (smeh). Bolj kot sem si kdaj koli predstavljal. Živeti tako daleč od družine, prijateljev … In bilo je noro doživetje predaje in Ljubezni.

Je bila poroka zelo romantična?

Super je bilo. Kupil sem si obleko in čevlje. Ona si je dala narediti čudovito obleko, poročila sva se v mestni hiši, bratu sem plačal letalsko karto, prišli so moji najboljši prijatelji, bilo je nepozabno.
Erika: Tako malo priprav sva imela, da nisva vedela, kdo bo šel prvi, kje morava stati, kdo bo vodil koga … V nekem hipu sem zaklicala: »Pesem se je začela, iti morava!«
Kevin: Bila je skoraj improvizacija, ja, in hkrati je bilo popolno.

Prstana sta posebna.

Doma sem imel že leta, preden sem spoznal Eriko, kip zlate irske rezbarije. S točno takim motivom, kot je ta. Ko sva šla v zlatarno po prstane, sem najprej videl ta dva. Pogledala sva jih še nekaj, a ta dva sta mi sedla v srce in k sreči sta bila všeč tudi Eriki.

Nista posebej narejena?

Ne, bila sta tam. In potem, kakšno leto pozneje, sem pogledal po svoji sobi in opazil ta kip in ta motiv. Pomislil sem: »O, Bog!« Bilo je kot …
Lahko podpišeš papirje in tako skleneš zakonsko zvezo. A v resnici je to magnetno polje. Vsa razmerja so kot magnetno polje. Ostane to, kar z njimi naredimo. Kako jih poglobimo. To je stvar vsakega dne posebej. Vsakodnevna intimnost, delo na problemih, odkritost, poštenost, ali pa vsaj veliko veliko strpnosti.

Med vama je precejšnja razlika v letih (26 let, op. a.). Ali kdaj opazita pripombe, mnenja?

Ne, ne opazim jih, meni se zdi vse skupaj zelo naravno. Nekoč mi je znanec rekel: »Vau, všeč mi je tvoje dekle!«
»To je moja žena«, sem mu odgovoril in ga popolnoma zmedel. (nasmeh) Njeni starši niso niti z očesom trenili, pa sem star toliko kot njen oče.
Erika: Moje prijateljice včasih vprašajo, ali me ni strah tega, kaj bo čez 30 let. In jim povem, da ne.
Kevin: No, vsekakor je to nekaj, o čemer se velja pogovarjati. Starejši kot sem, težje sledim njenemu tempu. Ne razmišljam tako hitro kot ona, ne premikam se tako hitro … V večini primerov je moja naloga ta, da jo umirim, da preprečim eksplozijo. (nasmeh) A če pogledam realistično – seveda razmišljam o tem, kako bo čez 10 ali 20 let.

Imata morda nasvet za vse tiste, ki si želijo živeti za vedno srečno?

Ne poskušajte živeti za vedno srečno. Živite zdaj!

TEKST Urška Božič FOTO Mateja Jordović Potočnik

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj