Čustvena pripoved Marka in Sofije vrača vero v pravo ljubezen.
Ljubezen v pismih
Včasih so bili ljubezenski odnosi bolj prepojeni s časom in razdaljo: čustva so pogosto potovala v ovojnici, zato je imela vsaka beseda večjo težo. Dolga pisma niso bila le romantična gesta, temveč način, kako sta se zaljubljenca slišala, tudi ko nista mogla biti skupaj.
Čakanje na odgovor je ustvarjalo prostor za hrepenenje, razmislek in notranji dialog, v katerem so se občutki poglabljali, strahovi umirjali ali pa se je bolečina jasno izrisala. Ker ni bilo takojšnje potrditve, ni bilo niti nenehne drobne komunikacije, ki danes pogosto pomirja tesnobo, zato je bila potrpežljivost del ljubezni, zaupanje pa njena nujna osnova. In prav zato imajo ta pisma še danes poseben čar: ne govorijo le o ljubezni, temveč tudi o zbranosti, predanosti in pogumu, da človek čaka, ne da bi vmes odnehal.
Katarina Gaj Isakov, umetnica in avtorica, ki ji na Instagramu sledi skoraj 14 tisoč ljudi, je delila pismo, ki priča o ljubezni njenega pradedka Marka in prababice Sofije. Že po prvih vrsticah je jasno, da gre za brezčasno zgodbo, ki spomni, da iskrena čustva včasih premagajo še tako težke preizkušnje.
Ker se je želela prijaviti na nagradni natečaj za kratko zgodbo o družinskih skrivnostih iz preteklosti, je začela prebirati obsežen arhiv, ki ga je o njihovih prednikih zbiral njen brat. Prva so prišla na vrsto pisma njenega pradedka.
Pisma so nastala okoli leta 1919, v času, ko se svet še ni povsem pobral po prvi svetovni vojni. Iz zapisanih vrstic je mogoče razbrati, da je Marko naredil napako in je Sofijo rotil za odpuščanje. Kljub vsemu pa ni hotel pristati na misel, da jo je izgubil. To je le eno od številnih pisem, ki mu jih je, kot pravi Katarina, narekovalo srce.
Markovo opravičilo Sofiji
»Draga moja Soko, pred tremi dnevi sem ti pisal tako veliko, da ti bo težko že brati. Danes sem še slabše razpoložen kot včeraj … nesrečen sem, Soko. Ko bi le lahko ves čas pisal, ves čas govoril … ko bi se le pojavila na vratih, da bi te samo videl, mi ne bi bilo mar, če bi tisti hip umrl. Še vedno ne morem biti pameten, še vedno ne morem verjeti, da me hočeš pozabiti, da me hočeš nehati ljubiti …
Prosim, ne jezi se, ker ti težim. Ne jezi se, ker bom še 15 ali 20 dni živel v upanju, da se samo šališ, ali da se me boš usmilila, Soko, da bodo tvoja čustva zmagala, da se boš vrnila in me po vseh teh bojih osrečila … Ah, moja sreča, ali tega nočeš?
Soko, spomni se vsega: ali je tvoje srce še naklonjeno meni, ali si z dušo še moja, ali me še ljubiš … Soko, kam naj zdaj brez tebe, kam naj zdaj, ko ni več vojne?
Povej mi, ali me še ljubiš. Soko, prosim te, vrni se. Ne bom ti več težil. Čakal bom tvoj odgovor na moje pismo z dne 29. 8. in na tole. Čakal bom in prosil Boga, naj mi te pošlje, da ne ostanem za vedno sam, a vseeno tvoj nesrečni Maša.«
Katarinini odzivi in epilog
»Vsa njegova pisma so čudovita. Komaj čakam, da se lotim še njenih. Zgradil ji je tudi hišo. Popolnoma noro je, kako jo je ljubil … ni niti enega pisma, v katerem ne bi trpel zaradi nje,« je Katarina zapisala v komentarjih in ni skrivala navdušenja nad skoraj filmsko ljubezensko zgodbo svojih prednikov.
Nato je razkrila še epilog: Marko in Sofija sta se očitno pobotala in ostala skupaj. Imela sta tri otroke in bila sta poročena, kar pomeni, da mu je odpustila. »To odkritje o njuni veliki ljubezni skozi pisma je bilo zame pravo presenečenje,« je dodala.
