Ko je naša glava prepolna misli, jih gozdu nekako uspe umiriti

10. 10. 2021
Deli
Ko je naša glava prepolna misli, jih gozdu nekako uspe umiriti (foto: pexels)
pexels

Gozd je mir. Gozd je tišina, pospremljena z zvoki vsemira in narave. Gozd je vonj. Gozd je dih. Gozd je nešteto bitij.

Je svetel in temen, kot so naše misli. Ko je naša glava prepolna misli, jih gozdu nekako uspe urediti, umiriti, celo utišati. Kot da se takrat, ko smo v njem dlje časa, naše telo in duša razprostreta po vseh krošnjah, deblih, koreninah, po črni prsti, kot da se igrata z vetrom in žarki, ki so dovolj predrzni, da pokukajo skozi krošnje in posvetijo na dragocene gozdne cvetice. Gozd nam daje mir. In hrano. In kisik. Vonjamo ga pristnega in v njem lahko najdemo sebe.

"Skozi sprehod po gozdu se počasi naseljujemo vase, v večni del sebe. Med ljudmi nam je potem laže,” mi reče Jakob Šubic, univ. dipl. inž. gozd., geomant. Je ustanovitelj Gozdnih šol, ki jih je skupaj s somišljeniki vodil po vrtcih in šolah, danes pa skozi triurni sprehod po gozdu vodi delavnice o tem, kako priti do miru v sebi in svoji okolici. S kratkimi pogovori usmerja ljudi k celostnemu dojemanju sebe in gozda.

Gozd ga uči hoditi skozi življenje in prisluhniti vsakemu trenutku, prostoru in bitju posebej. “Gozd je paleta frekvenc, od najbolj trdnih do večnega Absoluta. Vmes so plasti modrosti, čustev, lahko jim rečemo gozdna bitja. V ljudskih pripovedih so se ohranila kot vile, palčki, škrati ...

Enake plasti so v človeku, gozd nam je opora pri ozaveščanju nevidnih plasti sebe,” pravi Jakob in doda: “Gozd v trenutku prenese človeka iz občutka ločenosti v občutek enosti z vsem. To je ljubezen.” Tako preprosto. Tako hitro. Brez pričakovanj in tako rekoč zastonj nam gozd daje vse. Občutek miru, ljubezni.

Do tega spoznanja pa ni prišel le Jakob, temveč so to ugotovili tudi znanstveniki s poglobljenimi študijami. Dr. Qing Li, avtor čudovite knjige Z gozdom do sreče in zdravja, opremljene s fotografijami, ki nas v trenutku prenesejo v gozdne oaze, je skupaj z drugimi znanstveniki in študenti preučeval, zakaj čas, preživet v gozdu, izboljša naše razpoloženje, nam vrne energijo in vitalnost, nas poživi in pomladi.

Ugotovil je, da smo ljudje tako rekoč programirani za povezovanje z naravnim svetom. “Kadar smo v njem, se nam zdravje izboljša, kadar smo od njega ločeni, se nam poslabša,” pravi na osnovi svojih raziskav. “Naši ritmi so ritmi narave. Ko se počasi sprehajamo skozi gozd ter ga opazujemo, poslušamo, vohamo, okušamo in otipamo, svoje ritme uskladimo z naravo."

Iz revije Sensa