Zgodba, ki govori o tem, da je svet okrog nas takšen, kakršnega dojemamo mi sami in da privlačimo tisto, kar nosimo v sebi.
Modri starec je sedel na klopi v majhni vasici na severu Indije. Popotnik, ki je šel mimo, se je ustavil in ga vprašal: »Gospod, kakšni so ljudje v tej vasi? Razmišljam, da bi se preselil sem.«
Starec ga je vprašal: »Kakšni pa so ljudje v vasi, kjer živite zdaj?«
Popotnik je odgovoril: »Zelo so sebični, zaprti in prebrisani.«
Starec mu je odvrnil: »Mladi mož, tudi v tej vasi boste našli samo sebične, zaprte in prebrisane ljudi.«
Še isti dan se je pri starcu ustavil drug popotnik in mu zastavil podobno vprašanje.
Starec je tudi njega vprašal: »Kakšni pa so ljudje v vasi, kjer ste doma?«
Popotnik mu je odgovoril: »Ljudje v moji vasi so ljubeči, prijazni in radodarni.«
Modri mož mu je prijazno povedal: »Tudi v tej vasi boste našli takšne ljudi.«
Ta stara zgodba nas opominja, da sveta pogosto ne vidimo takšnega, kot je, temveč takšnega, kot smo mi sami v svoji notranjosti. Naše izkušnje, rane, pričakovanja in prepričanja delujejo kot očala, skozi katera opazujemo druge ljudi. Če v sebi nosimo nezaupanje, bomo hitro povsod opazili hladnost, preračunljivost in zaprtost. Če v sebi gojimo odprtost, hvaležnost in zaupanje, bomo lažje v drugih prepoznali prijaznost, dobroto in človečnost.
To seveda ne pomeni, da so vsi ljudje dobri ali da bi morali spregledati krivice, manipulacije in slabe namene. Pomeni pa, da naš notranji svet močno vpliva na to, katere podrobnosti opazimo, kako si razlagamo vedenje drugih in kakšno energijo sami prinašamo v odnose.
Včasih sprememba kraja, službe ali okolja ne prinese miru, če s seboj odnesemo enak pogled na življenje. Kamorkoli gremo, s seboj nesemo tudi svoje misli, strahove in pričakovanja. Zato se pravo vprašanje ne glasi le: »Kakšni so ljudje v kraju, kjer živimo?« temveč tudi: »S kakšnim srcem sam prihajam mednje?«
Preden ocenimo ljudi okoli sebe, se lahko vprašamo, kaj v resnici iščemo. Dokaze, da je svet nevaren in hladen? Ali drobne znake, da je v njem še vedno veliko dobrega?
